Zgodbe o posledicah ne tako davnih grozodejstev v Bosni, o človeški izgubljenosti in iznakaženosti …

»Saj veste, prijatelj, samo kot vsak pisatelj sprašujete, čeprav poznate dogovor. Se spomnite, da so Tuđmanu in Šušku izpadli lasje?«
»Se.«
»In da so jima jih presajali, na Hrvaškem in v Ameriki?«
»Nekaj so pisali o tem.«
»Seveda jim ni uspelo,« je veselo vzkliknil, »komur pošlješ toliko duhov, kolikor je las na glavi, temu vsa zahodna medicina ne more pomagati.«

Iz spremne besede

Ključanin je prizanesljiv do bralca. Zamolk je v besedilu pogosta figura. Streli ostrostrelcev, trpljenje v taboriščih in četniško klanje so prepoznavni dogodki, vendar ni cilj predstaviti njihove grozovitost, temveč posledice – porušeni red sveta in človekovo izgubljenost ter iznakaženost. Morda tudi zmožnost pozabljanja in s tem življenja. Zorni kot pripovedovalca se nagiba k muslimanom, ki umirajo v taboriščih in pod četniškimi noži. Vsekakor je to bolj moški kot ženski svet. Ženskih likov je manj, tisti maloštevilni pa imajo pomembno vlogo.

Marija Mercina

Pripovedi o željah in še čem

Začetek-povzetek

Lepotno in moralno vznemirljiva proza Zilhada Ključanina je izšla v Sarajevu leta 2006 in komaj dve leti kasneje pri Založbi GOGA že čaka slovenske bralce. Iskrene čestitke založniku za to dejanje. Besedilo je vznemirljivo tuje, v odličnem prevodu Barice Smole pa nezadržno vstopa v slovenski duhovni prostor.
Avtor pripovedi je Zilhad Ključanin, rojen leta 1960 v Trnovi pri Sanskem Mostu. Živi v Sarajevu. Je sodobni vseznalec – doktor literarnozgodovinske znanosti, pesnik, pripovednik in esejist. Predava na fakultetah v Zenici in Tuzli.

Napisal je več kot 20 knjig poezije in proze. Dela so prevedena v 11 jezikov. Uredil je številne knjige, tudi dve antologiji pesništva v BiH. Napisal je enega najbolj pretresljivih romanov o vojni v BiH, Šehid. Z naslovom Pričevalec je v prevodu Damijana Šinigoja leta 2001 izšel pri Založbi GOGA v Novem mestu. V Bosni je delo izšlo tudi kot slikanica in dramsko besedilo ter bilo uprizorjen v gledališču.

Sarajevska Hagada je naslov ene od 24 pripovedi, zbranih v knjigi Sarajevska Hagada in druge zgodbe (v nadaljevanju Sarajevska Hagada /…/). Povezane so v osem snopov (I – VIII) po tri skupaj. Kljub takšni povezanosti so pripovedi samostojne, vsako od njih lahko beremo kot zaključeno, saj imajo pripovedni lok, svoj smisel in sporočilo. Enigmatično geslo odpira celotno besedilo in bralca usmerja k branju, med katerim išče odgovore na temeljna vprašanja o sodobnem svetu in svojem mestu v njem.

»Ne. Želje so tiste, ki rešujejo.
Edine resnične so.
Če jih imaš, si rešen.« Alessandro Baricco

Besedilni svet je za slovenskega bralca oddaljen in skrivnosten, ker vsebuje prvine neznane duhovnosti – njen izvor je v drugačni kulturi, različnih religijah in zgodovini. Dogajanje v Sarajevski Hagadi /…/ je osrediščeno okrog vojne v BiH v devetdesetih letih, vendar se v pripovedovanju dotika daljšega zgodovinskega časa, s kolektivnim spominom in z mitologijo pa sega v davnino. Časovni prehodi in preskoki so v besedilu tako mehki in naravni, kot da poslušamo pripovedovanje in pri tem zaupamo pripovedovalcu, ki nas varno popelje čez vrzeli časa.

Čeprav se bralec ne izgubi v obsežnem pripovedovanem času, ga vendarle velikokrat presenetijo dogodki, ki jih ne more sprejeti ne razumsko ne logično. K drugačni pozornosti ga pozivajo že naslovi posameznih pripovedi, npr.: Na začetku, čisto na koncu ali Da, nekatere stvari se res dogajajo na skrajni meji med tem in onim svetom. Ljudje, ki jih poznamo iz zgodovine, zaživijo drugačno, nezgodovinsko življenje. Na isti pripovedni ravnini se med pripovednimi liki v človeški podobi pojavljajo razumne živali, ob njih angeli – priče, svetovalci in pripovedovalci. Sanje prehajajo v (fiktivno) resnične dogodke. Poenostavljeno bi sklenili, da se v realen potek dogodkov vpletajo nadrealistične oziroma fantastične sestavine, in ker ima nadrazumski svet tudi veliko moč, nas zamika, da bi ga poimenovali z že znano sintagmo – magični realizem.

Nadrazumske, nelogične in fantastične sestavine pa niso igra domišljije, temveč umetniško sredstvo, da lahko pisec izrazi vso neverjetnost sodobnega življenja, vse tisto, kar se ljudem (zdaj in že od zdavnaj) napoveduje s številnimi svarilnimi znamenji. Opozorilom ne verjamemo, ko se neverjetno uresničuje, pa je prepozno za odločitve in dejanja. V dvajsetem stoletju se je utelesilo toliko nerazumnih, norih in človeštvu škodljivih idej, da bi morali pazljivo in z večjim spoštovanjem prisluhniti besedam, predvsem literarnim, ki nas opozarjajo kljub verjetnosti, da jih bodo doleteli očitki: »Saj ni res.« in »To ni mogoče.« ali »To je noro.« Žal je čisto res in zares.

Pisec Zilhad Ključanin pozna stare pripovedne postopke in jih dopolnjuje z najsodobnejšimi.
Pripovedi v Sarajevski Hagadi /…/ se v mnogih sestavinah nanašajo na druga literarna, verska in filozofska dela. Islam pa ni prisoten samo v nanašalnicah na Koran, temveč oblikuje duhovno ozračje besedila. Bralec, ki mu je ta svet povsem neznan in tuj, marsičesa ne bo razumel, verjetno pa bo opazil, da je besedilni svet oblikovan skozi pogled Muslimana.

Med branjem vsakega novega besedila se bralec srečuje z nečim, česar še nikoli ni bilo. Ne glede na to, koliko poznamo deželo pisatelja Ključanina, se skozi njegovo literarno besedilo odpravimo po svoji, čisto novi poti. Najlaže sledimo njenim pripovednim sestavinam, tj. dogodkom, likom in okoliščinam. Pritegnejo nas, pretresejo, ogorčijo, prevzamejo. Sporočilo/smisel besedila je celota vseh njegovih sestavin. Ker se ves čas srečujemo z neznanim, nam besedilo istočasno pomeni intelektualen izziv. V leksikonih iščemo odgovore (Heureka! ali pa tudi ne), če smo dobri bralci s spoštovanja vrednim obsegom prebranih del, pa nas Sarajevska Hagada /…/ vodi k številnim drugim besedilom.

Kljub znanemu ali s pomočjo leksikonov že pojasnjenemu svetu pa nam besedilo nikoli ne razkrije vseh svojih skrivnosti. Zaradi njih smo vznemirjeni in negotovi, podobno kot da tavamo v megli ali temi. Med branjem Sarajevske Hagade /…/ je naše zanesljivo zavetje samo lepota. Prepustimo se ji, dovolimo ji, da nas prevzame. Zaznali in prepoznali jo bomo po mravljincih v živčnih končičih rok in bolečini okoli srca.

Božje poti, čeprav peljejo v dalj in šir.

V vsaki knjigi najdemo kaj nepričakovanega, v dobri knjigi še veliko več.
Božje poti, čeprav peljejo v dalj in šir. Citat je naslov tretje pripovedi v II. snopu. Pove, da kamor koli gremo, ima pot cilj in smisel. V Ključaninovem besedilu so poti do njiju zavite in skrivnostne. Ali ni v življenju vedno tako?
Bralec, ne glede na to, kdo si, kaj in koliko bereš, ne moreš drugače spoznavati besedila, kot da potuješ od začetka do konca, s površine v globino, od posameznih dogodkov k smislu. Ko/če ga srečaš, si razdeli zasluge s pisateljem.

Predstavljajmo si bralca, ki je o sebi prepričan, da veliko ve o pripovedovani deželi in njeni zgodovini. Slovencu jo je približalo predvsem življenje v skupni državi – najprej Avstroogrski in nato Jugoslaviji po prvi in po drugi svetovni vojni. Stiki so se poglabljali s služenjem (takšnim in drugačnim) v JLA, z maturantskimi izleti, vsemi vrstami ljubeznimi in glasbo ter nadgrajevali s spoznavanjem kulture v Bosni (ukoreninjene in zelo svetovljanske) ter imenitnih knjig odličnih založb.

Ko smo se trgali iz pretesnega oklepa skupne države, smo poskušali čim manj misliti na vse, kar nas je povezovalo. Pozaba je drugi obraz boginje spomina in v devetdesetih letih smo gledali predvsem njeno temno polovico, čeprav so nam mediji vsak dan bruhali presunljive vojne slike. Toliko jih je bilo in strahote tako neprebavljive, da jih v miru živeči in dobro hranjeni zahodnjaki že zaradi ljubega zdravja morajo/-mo čim prej pozabiti. Oblikovanje neznosne resničnosti v umetniško delo je edini način, da jih doživimo in sprejmemo vase, preživimo ... Pomen Šehida/Pričevalca je v tem, da nam je vojne dogodke umetniško približal in jih s tem naredil trajne, bralcem pa omogočil doživetje strašnega, ne da bi pri tem tvegali življenje. Novo Ključaninovo knjigo zato odpiramo v pričakovanju pretresenosti, groze in katarze.
Pripovedno besedilo Sarajevska Hagada in druge zgodbe ima naslov po drugi/srednji pripovedi v VI. snopu.

Kaj pomeni sintagma Sarajevska Hagada, je napisano v pripovedi s tem naslovom:
»Hagada (novohebrejsko Haggada, aramejsko Agada: zgodba, legenda, zgodovinsko moralno delo rabinske književnosti, izročilo, ki se je prenašalo med ljudstvom. Haggada šel Pessag je zgodba o dohodu Izraelcev iz Egipta, ki se recitira pred židovskim praznikom pasho. V srednjem veku so jo prepisovali v dragocene iluminirane kodekse; med najbolj znanimi je španski iz trinajstega ali štirinajstega stoletja, ki ga hranijo v Sarajevu in katerega faksimile je bil objavljen).«

»Hagada ( /…/).« Kako razumeti dejstvo, da je celotna razlaga Hagade v oklepaju? Mar to pomeni, da je razlaga v primerjavi z njo /z dejstvom, da obstaja, manj pomembna? Mar takšnega besedila, kot je Sarajevska Hagada, ni mogoče razlagati? Odgovor na to vprašanje iščimo v njeni vsebini.
Proza Sarajevska Hagada sicer ni na začetku (17. po vrsti), vendar ima moč, da usmeri razumevanje besedila tudi nazaj, proti začetku. Ob njej se razkrije časovno zaporedje dogodkov glede na zadnjo vojno (predvojni, vojni in povojni dogodki) in povezanost pripovedi v osmih snopih glede na sorodnost motivov, idej in sporočila.

V besedilu opazimo različne znake, ki niso značilni za govorico besedne umetnosti. Razen splošno znanih, kar osnovnošolskih matematičnih oklepajev jih bomo nekaj našli v računalniških preglednicah simbolov. Nekateri med njimi prehajajo v znake-risbe s simbolnim nabojem, npr. puščica, srce … Delujejo abstraktno, logično, razumsko ali tajinstveno. Števila 3, 8 in 24, pomembna za kompozicijo celotnega besedila, imajo simbolno vrednost z močnim pozitivnim nabojem. Različni znaki delujejo na čustvenost in razum – presenečajo nas in vznemirjajo. V branju jih povezujemo z besedno govorico, vendar je njihovo razumevanje še veliko bolj prepuščeno bralcu.

Vojna in mir

Ciril Kosmač: »Kar se pomembnega zgodi, prej ali slej pride v vsako vas.« In verzi Otona Župančiča v Dumi: »/…/ med nas je udarilo in nas razteplo po svetu.« Navedka dobro označujeta prostorske okoliščine in dogajanje v Sarajevski Hagadi /…/.

Ogrodje vsake pripovedi sestavljajo liki in njihova dejanja, vloga pripovedovalca in okoliščine.
Dogajalni prostor je največkrat kraj T. blizu S. M. T. je začetnica Ključaninovega rojstnega kraja. Večkrat napisana letnica 1992 in vojna v Bosni dajeta bralcu zanesljivo orientacijo v prostoru in času. Socialne stiske, begunski tokovi in v zadnjih pripovedih v knjigi tudi turizem so ljudi odplavili v svet in jih tam odložili. Vojna pomeni najglobljo zarezo, ločnico v času in prostoru. Na zadnjo vojno se v pripovedih navezujejo spomini in podoživljanje drugih vojn, kar lahko razumemo kot sporočilo, da so vse vojne enake. Ko bereš, velikokrat pozabiš, za katero vojno gre. Zgodovina izgublja veljavo, dogodki se ne vrstijo linearno, temveč v krogu.

Še bolj podobne kot vojne so si njihove posledice – poškodbe duševnosti pa tudi odpuščanje in s tem pozaba, premaganci, strahopetci in domači izdajalci pa postajajo mirnodobni junaki. Za sporočilo besedila sta enako pomembni vojna in povojna tematika.
Sporočilo celotnega dela je v zvezi z vojno in s povojno tematiko.

Ključanin je prizanesljiv do bralca. Zamolk je v besedilu pogosta figura. Streli ostrostrelcev, trpljenje v taboriščih in četniško klanje so prepoznavni dogodki, vendar ni cilj predstaviti njihove grozovitost, temveč posledice – porušeni red sveta in človekovo izgubljenost ter iznakaženost. Morda tudi zmožnost pozabljanja in s tem življenja. Zorni kot pripovedovalca se nagiba k muslimanom, ki umirajo v taboriščih in pod četniškimi noži. Vsekakor je to bolj moški kot ženski svet. Ženskih likov je manj, tisti maloštevilni pa imajo pomembno vlogo.

V medčloveških odnosih ne veljajo nobena pravila več. Če ne bi bilo dogajanje tudi resno/tragično, bi ga imenovali karnevalsko. V galeriji človeških portretov so pomešani mo(go)čni in šibki, revni in bogati, živi in mrtvi, vnuku se zgodi, kar se je prej dedu in očetu, človek ni niti ko je mrtev mrtev in pokopan, varen pred zamenjavo.

Besedilo je enciklopedično – v 24 krajših proznih pripovedih je pisec ustvaril množico oseb, dogodkov in razmerij, ki jih ne bomo mogli pozabiti. Vsebuje tudi številne različne reference na druga dela. Menjava se pripovedna perspektiva, resen odnos se meša s humorjem, z ironijo s in sarkazmom, z grotesko in s fantastiko. Vseznalec Ključanin je mojster preigravanja različnih govoric/slogov. Prevod je tako dober, da besedilo občutiš dvojno – prevzame te njegov jezik (v slovenščini) in se istočasno zavedaš, da je besedilni svet oblikovan skozi možnosti drugega jezika. Ob njem velikokrat pomisliš, da Slovenec ne bi tako mislil/rekel, bi pa bilo lepo, če bi … Za ponazoritev naj bo prevod: Božji putevi, mada široko razgranani i beskonačni./Božje poti, čeprav peljejo v dalj in šir.

Pripovedovalec se spreminja. Pripoveduje v tretji osebi, nekajkrat pa v prvi. Primer: »To pravim jaz, angel z njegovega desnega ramena.« V pripovedi Kaj zveni z neba se kot pripovedovalka razkrije zvesta psica: »Vem samo, da ne morem živeti brez nekega glasu.«
Pisec zvabi bralce s starimi pripovednimi domislicami – boccaccievskim nepričakovanim koncem in sokolskimi motivi, ki nam pomagajo čez mostičke nepričakovanih preobratov.

Bog je boljši kot hudič.

Kratke pripovedi v Sarajevski Hagadi /…/ sestavljajo veliko pripoved o sodobnem človeku. Kaj pomeni geslo na začetku knjige? Ali po branju besedila kaj več vemo o željah?
V besedilu so dokazi o človekovi omejenosti, brezsrčnosti, norosti in zločinski naravi, a tudi vera v človeka. Človek, tudi sodobni, se na pogorišču človeškosti kot feniks vedno znova rojeva k lepoti, iskanju smisla in svetega. Pot do čudežnega/magičnega pelje po cesti sanj, ljubezni in etosa. Človek se kljub tragičnim naključjem in kaosu vojne sam odloča za Boga ali hudiča.

Naj se dvigne Ikar pod nebo, čeprav štrbunkne nazaj v vodo! Bralec, sam poglej v Slovar simbolov, kaj pomenijo števila 3, 8 in 24, in jih uporabljaj kot urok. Dobro, če nočeš, pa bodi razumski in naj ti mnogovrstna referenčnost Sarajevske Hagade /…/ vsaj obogati dojemanje resničnosti. Bistvo je očem nevidno, bi rekli z Malim princem, vendar se ga med branjem velikokrat skoraj dotakneš. Skoraj. Naše edino zanesljivo zavetje ostaja lepota: Z vsako večerno zarjo lepota premaga smrt. (Marko Pavček)

Zilhad Ključanin se je rodil l. 1960 v Trnovi pri Sanskem Mostu. Je doktor literarno-zgodovinske znanosti in predava na fakultetah v Zenici in Tuzli. Piše prozo, poezijo, drame, scenarije, književno kritiko in eseje. Živi v Sarajevu. Napisal je enega najbolj pretresljivih romanov o vojni v BiH (Pričevalec, GOGA, 2001), ki je v Bosni izšel v več izdajah, tudi kot slikanica, uprizorjen je bil kot drama v gledališču, izšel pa je tudi v turščini, francoščini in arabskem jeziku. Poleg njega je napisal več kot dvajset knjig poezije in proze, ki so prevedene v enajst jezikov, uredil številne knjige, tudi dve antologiji pesništva BiH.

Nekaj njegovih knjig: Sehara, Mlade pesmi, Sen urejenega človeka, Pesmi nedolžnosti, Ko se razcveto popki, Nikoli nisem bil v Bosni, Pričevalec, Štiri zlate ptice, Ali slišiš tisto, česar nihče ne sliši?, Kolikšno srce ima mravlja, Objem vode …
Je dobitnik številnih nagrad za književnost (npr. nagrada Bosanske riječi za roman leta, nagrada Društva pisateljev itd) pa tudi za uredniško in založniško delo.