Neprizanesljivo z ljubeznijo

V romanu Beda stvari črni romantik Dimitri Verhulst najhujši mizeriji prida zlati lesk. Marsikomu bi to zadostovalo, da postane proletarec. (citat iz recenzije F. Hellemansa v belgijski reviji Knack)

Ob izidu romana Beda stvari leta 2006 je bil Dimitri Verhulst (1972) že uveljavljen, precej nekonvencionalen in izjemno produktiven avtor. Odraščal je v vasici v bližini flamskega mesta Aalst, kjer je živel tudi njegov pisateljski idol, velikan flamske književnosti Louis Paul Boon, zato so kritiki v njem brž ugledali up sodobne flamske književnosti. Verhulst je debitiral leta 1999 z zbirko kratkih zgodb Sosednja soba, potem pa vsako leto razveseli bralce z novo knjigo. Romani Nič, nihče in precejšnja tišina, Dolgčas vratarja, Hotel Problematik, Torkova dežela, Beda stvari in Gospa Verona se spušča z griča si sledijo kot po tekočem traku, vmes pa piše tudi poezijo in dramatiko.

Tematika in stil njegovih del se sicer močno razlikujejo, toda skupna sta jim ostrina kritičnega pogleda na svet in jezikovna izpiljenost. Verhulst je stilist, ki vztrajno ohranja bogastvo jezika in se radoživo poigrava z vsemi možnimi zvrstmi. Pretanjen cinik, zajedljiv in posmehljiv, a hkrati tudi poln razumevanja in usmiljenja do svojih literarnih junakov in do soljudi. V njegovem pisanju se odražata dva protipola: človekoljubje in ljudomrzništvo, ki ju povezuje neizmerna sla po življenjski radosti. V enem od intervjujev avtor sam sebe oceni za družabnega mizantropa: »Tu in tam se mi prekleto fučka za druge ljudi in se obnašam kot eremit in solipsist. Pri meni obstaja ena ali druga skrajnost: ali sem sam ali pa se zaženem v vrvež. Vmesne poti ne poznam.«

Bedo stvari so tako nizozemski kot flamski kritiki in bralci navdušeno sprejeli, pojavila se je na seznamu nominiranih knjig kar za tri nagrade (AKO, Gouden Uil in Libris) in bila navsezadnje okronana z Gouden Uil kot najboljši literarni dosežek leta. Neposreden povod za roman naj bi bila drama, ki jo je Verhulst napisal o družinski tragediji v Aalstu – leta 1999 sta starša v hotelu ubila dva otroka. V resnici pa je ta roman prej ali slej seveda moral iziti, saj avtor v njem obračuna z lastno mladostjo in družino, s tistim delom osebne zgodovine, ki ga je preživel na robu družbe.
Njegova starša sta sicer dobrih deset let zdržala v zakonu, vendar ni mogoče govoriti o kakršnemkoli sožitju. Pijančevanje, prepiri, nasilje in prešuštvovanje so bili na dnevnem redu, mali Dimitri je zatorej okusil bore malo družinske varnosti. Ko mu je bilo deset let, se je mama odselila, a je čez čas vrgla na cesto tudi samosvojega sina – naj se znajde, kakor ve in zna.

Tako je Dimitri nekaj let preživel z očetom, ki je skupaj s tremi brati užival gostoljubje svoje mame. Moški so se po najboljših močeh trudili skrbeti za dečka, a mu s svojim življenjskim stilom nikakor niso mogli biti dober vzgled. Pri babici je sicer našel dokaj varno zavetje, vendar tudi ona ni marala in ne mogla ukrepati. Vse dokler Dimitri ni bil dovolj prizadet, da se je jasno in glasno postavil zase in zaprosil socialno službo, naj ga namestijo v rejniško družino. Z očetom je ohranil pristne stike vse do njegove smrti, mame pa ni srečal nikoli več, kar ga je poslala proč. Kljub temu, da se je oče z zdravljenjem kar nekajkrat skušal odrešiti alkoholizma, nikoli ni nehal piti. In tako je Dimitri Verhulst že pri sedemnajstih dejansko ostal brez staršev. Vsakdanje življenje, ki ga je živel ob izidu romana Beda stvari je bilo popolno nasprotje – v idilični vasici sredi Valonije skupaj z dekletom uživa dokaj običajno življenje. »Lahko bi zaključil v evidenci policije, pa me je rešil sodnik. Saj se ne pritožujem: moja preteklost je neverjetno bogastvo.

In zdaj uživam v ugodju malomeščanskega življenja. Leta in leta je bila to moja največja želja in zdaj imam končno lastno hišo in lasten avto – prekrasno!« Seveda pa ga propada ni rešil samo sistem socialnega skrbstva, temveč predvsem lastna življenjska moč in ustvarjalnost. Bogastvo svoje preteklosti je prelil v duhovito zgodbo, ki je osebna izpoved brez trohice samousmiljenja. S svojim zašiljenim peresom je v romanu Beda stvari narisal ganljiv in grotesken družinski portret, ki ga je posvetil svoji babici in klanu Windop. Slednje je vzdevek, ki so ga rodbini Verhulstov dali na vasi, pomeni pa nasprotni veter, kajti Verhulstom se očitno že nekaj generacij prav nič ni posrečilo.
Roman Beda stvari precej nadrobno in doživeto opisuje življenje na robu družbe. Alkoholizem, brezposelnost, denarna stiska in agresivnost so najpomembnejše sestavine godlje, v kateri se kuhajo Verhulstovi moški. Verhulst bralcu nasuje cel koš bede, vendar jo začini s smešnimi epizodami. Kot da bi hotel reči, da ni vse beda, kar leži v jarku. Najsibo življenje videti še tako turobno, zmeraj se v njem skriva tudi nekaj svetlih točk, nekaj dišečih rož, nekaj radosti in veselja. Veselja in smeha pri hiši pravzaprav skoraj nikoli ne zmanjka. Oče in strici glavnega junaka se s ponosom opijajo in zabavljajo čez druge, se zvesto izmikajo zahtevam normalne družbe, a vendarle ostanejo povezani. Njihova solidarnost presega vse meje in družinski klan tako pokaže temno plat nekakšne sodobne variante junaškega mušketirstva (vsi za enega, eden za vse). Če že nimajo ničesar, imajo vsaj drug drugega. In vsak svoje veselje (ali pa vsi eno). Sodeč po posameznih prigodah romana tudi ne bi moglo biti drugače, kajti ambicije in ideali vaških mladeničev so si precej podobni – postati svetovni prvak v pijančevanju.

To povezanost in solidarnost z družinskim klanom čuti tudi glavni junak, ki sicer z leti uspe zgraditi določeno distanco, a se nikakor ne more popolnoma izneveriti tej usodni ljubezni: Imel sem občutek, da imam očeta, ki se zanima zame, pa čeprav o tem nisem mogel prepričati sodnikov za mladostnike. Prav ta zmes neprizanesljive distance in povezanosti v ljubezni je avtorju potrebna, da se poglobljeno zazre v lepoto in čar ljudi, ki živijo na robu družbe, in jih dobesedno opeva v vsem njihovem junaštvu. Tej emocionalni mešanici se imamo torej zahvaliti, da je Verhulst mitično vasico Reetveerdegem zapisal v anale evropske literarne zgodovine.
Avtorjev literarni postopek je podoben tistemu, ki ga uporabi stand-up comedian: groteskni turobni prizori so razvlečeni kot testo in se vlečejo, dokler jih samo od sebe ne zanese v lahkotno prešernost, v absurdnost, ki se zlahka kosa s prizori v filmskih burkah. Roman je tako natančen in slikovit, da se ni treba čuditi, ker se je že kmalu po izidu za pravice pozanimal tudi filmski režiser.
»Verhulst je verjetno eden od najobčutljivejših, najbolj poetičnih avtorjev mlajše generacije. Istočasno pa nihče od njegovih pisateljskih kolegov ne premore take trdote. Včasih njegovo pero udari kot kladivo – Verhulst ima dar za predrzne in nesramne stavke.« Tako o njem trdi kritik dnevnika De Morgen Filip Rogiers.

V pripovedi glavnega junaka romana se vešče prepletata in izmenjujeta perspektiva otroka in odraslega moškega. Epizode so same po sebi zaključene, vendar bralec vsekakor spremlja določen razvoj glavnih junakov, ne samo razvoj v času in prostoru, temveč tudi v miselnosti in modrosti. Glavni junak se nehote razvije iz sina v očeta, saj se mu rodi otrok, čeprav si tega sam niti najmanj ni želel. In tako življenje mirno teče dalje. Kakor koli že, Verhulst s tem romanom spodkopava temelje enega od najsvetejših tabujev tako imenovane civilizirane evropske družbe – tabu materinstva in očetovstva. S podobo osovražene matere, ki sinu ne more dajati topline, s portretom nesposobnega, nasilnega očeta in s podobo nezaželenega sina dokazuje svojo trditev o precenjevanju starševske ljubezni: »Nobena ljubezen ni brezpogojna. Kadar tvoj bližnji počne brezbožne reči, imaš pravico, da ga nimaš več rad.«

Beda stvari pa ni samo razvojni roman, ampak je tudi roman o družbenem razvoju. Ta flamska saga o Verhulstih se odvija v času pomembnih družbenih premikov, ki oplazijo tudi usodo glavnih junakov. V vasi Reetveerdegem zrasejo prve vile in ruralno področje se počasi in vztrajno začne spreminjati v urbano. Priseljenci brez pravih korenin ne prihajajo samo iz drugih koncev dežele, marveč tudi iz drugih dežel. Tragikomična epizoda o gledanju televizije pri iranskih migrantih izvrstno prikaže samoumevnost medčloveškega razumevanja, kadar je sobivanje nuja in obojestranska korist. Toda politika ne bi bila politika, če ne bi začela problematizirati tega krhkega sožitja: v zadnjem poglavju avtor zavestno agira proti vzponu nacionalistov v flamski politiki. Roman je torej mnogo več kot samo pripoved o nenavadni družinici; je družbenokritičen roman, ki se poglobi v naravo človeških odnosov in v življenje v povprečni flamski vasici nekje bogu za hrbtom.

Toda z vso ironijo ter z izdatno dozo črnega humorja in komičnih prizorov Verhulst ne more prikriti, da je v bistvu politično angažiran moralist. Moralist, ki z ubranimi stavki bralcem prodaja življenjske nauke in modrosti. Da je treba zaupati v lasten instinkt za srečo, da se pač vsi urimo v umetnosti propadanja in da to nekaterim uspeva bolje kot drugim in da je treba ohraniti bojevitost, tudi kot politična stranka. Socialisti, ki so bili nekoč izjemno močni na Flamskem, se imajo po avtorjevem mnenju samo sebi zahvaliti za vzpon nacionalistične stranke Vlaams Belang (kar pomeni Flamski interes, stranka pa se je v bistvu izcimila iz nekdanjega Flamskega bloka, ki ga je sodnik prepovedal zaradi fašistične ideologije). Socialisti so se nekoč borili za pravice malega človeka, pa so se z leti polenili in postali salonski socialisti. Jasno, da obstaja Belgian dream, pravi Verhulst, saj ima v Belgiji vsak – z izjemo ilegalnih migrantov – priložnost, da zaživi spodobno življenje. A vendarle uspeha ali neuspeha ni mogoče pripisati samo posameznikom.

Enako kot glavni junaki tudi zgodba romana niha, avtor nenehno lovi ravnotežje med neomejeno avtonomijo posameznika in vplivom okolja in družbenega sistema na individualna življenja. Verhulst verjame v moč posameznika, da spremeni svojo usodo in popolnoma prevzame odgovornost za lastna dejanja. Vendar pri tem nikoli ne pozabi, da človeka soustvarja okolje, zato je tudi okolje soodgovorno za človeške tragedije, kakršna se je leta 1999 dogodila v Aalstu in se še dandanes dogaja marsikje drugje. »Okolje je pogosto sokrivo za človeške drame. Ne smemo dopustiti, da se ljudje izolirajo v brezupnem položaju, v bedi stvari.«

Morda se človeštvo res vsak dan v vsakem pogledu vedno bolj razvija in si človek z leti nabere cel kup modrosti, a vendarle napredka ne moremo upodobiti linearno. Beda stvari ponazarja ciklično gibanje človeških poti, spirale, ki se tu in tam preganejo in spremenijo smer. In tako se družinska saga iz dežele Flamske prepleta z motivi grške tragedije – neizogibnost usode se zarije v srce posameznika in družbe. Usodi ni mogoče uteči, a vendarle jo lahko kdaj pa kdaj ukaneš. Verhulst je v resničnem življenju – enako kot glavni junak v romanu – postal oče proti svoji volji, a sta se vendarle oba – resnični in literarni Verhulst – kljub notranjemu odporu odločila za sožitje in mrzlično začela iskati čustveno ravnovesje v novi situaciji. Na koncu romana potemtakem spremljamo novopečenega očeta, ki je pravzaprav ločen, še preden se je uspel poročiti.

Družinske idile si ne moremo obetati, ne v tej in verjetno tudi ne v naslednji generaciji. Družinska zgodba se v določeni meri nenehno ponavlja in težko se ji je popolnoma izneveriti. Kljub temu pa se v zadnjem poglavju na obzorju zaiskri upanje, upanje na sobivanje generacij, ki so izbrale različne poti, a ostajajo povezane v ljubezni. Glavni junak sicer ne more dokončno najti ravnotežja med distanco in lojalnostjo do svojega družinskega klana, temveč ves čas išče tisto subtilno mejo med kritiko in nostalgijo, ki ga okrepi v njegovem obstoju. Melanholična povezanost z nekdanjimi časi in trdovratno zanikanje vsega slabega v človeku tako ostaneta v mejah sprejemljivega, čeprav nikoli ne moreta popolnoma izginiti v ozadje. Za literarnega junaka je ta vsakdanji boj za ohranitev ravnotežja morda precej naporen, za bralca pa hkrati pretresljiv in smešen. Roman Beda stvari je tragikomedija, ki premišljeno izrabi vse barve in okuse jezika, sodobna pesnitev o malem človeku sredi vedno večjega sveta.