Pesniška zbirka

Ko srečam človeka, umrem.
Ko srečaš reko, umreš.
Nikoli me nisi hotel srečati
in zdaj si tu.
Pod naleti vetrov sanje tečejo
z ogrinjalom oblaka,
prislanjajo gladino dolgi noči,
valu jutra, kar naprej,
za četrtek, sredo.
Se pogovarjaš z mano
kot skozi mene, kam se pretakam
s sijajnimi gibi,
tak mimohod slepeč, taka
lahkota zastoja, med nekaj obokana.

Iz spremne besede

Inja je zelo nevarna dežela, ne samo zaradi hitrih cest, vlakov in metel na jedrski pogon. Predvsem v metafizičnem smislu. V njej slišimo veliko smeha, kljub temu pa je treba biti previden: nelagodje neznanega nas bo zajelo za slehernim vogalom. V Inji ne moreš biti nikoli prepričan, da so stvari takšne, kot se kažejo. Veliko divjega je v deželi, mogoče tudi kakšna Asskalla, mogoče tudi Wakaba.

Milan Dekleva

Ja, in? Inja!

inje -a (í) knjižno ivje: ivje se je lesketalo v soncu
SSKJ

Kaj je Inja?

Inja je ednina, torej edinstvena in edina osebnost in dežela. Je telo in duša. Je ime, ki zna poimenovati. Inja je v svoji posebnosti parcialna, v svoji simbolni vrednosti pa celovita. Dom in svet, atman v brahmanu, dao, parkmandeljc.

Kakšna je Inja?

Skrivnostna in vsakdanja, oddaljena in blizka. Kot oseba in kot dežela izjemno poraščena, poseljena s čudovitimi rastlinami, z živalmi in s čudnimi ljudmi. Tako kot Slovenija (ali, denimo, Atlantida) je geografsko, mitološko in jezikovno izredno razgibana: v njej najdemo močvirja in pampe, džungle in stepe, planine in poljane, travnike, kraške špilje, strmine, urbane vrtače, gozdove, mrtvice, ocean. Med svetišči prevladujejo oranžni stolpi. V Inji je veliko zemlje, ki golta in golta, kot zanimiv pojav omenimo prah, ki je voda. Znanstveniki in modroslovci še vedno proučujejo in se čudijo kamnu za rojevanje prostora, med njimi ne smemo prezreti Teofila den Erstega. Naštejmo nekaj značilnih divjih rastlin in kultur: suličasti trpotec, planika, pampska trava, sinjezeleni šaš, smolénec (domačini ga kličejo tudi plezajoča lakota), lavender, munec, vijolice, ki se učijo govoriti. Med živalmi je posebej zanimiv pegam, ki sicer domuje daleč na severu, a se v Inji očitno dobro počuti (bolje kot Pegam, ki se je pritepel z Jutrovega in mu je vrli Lambergar vzel mero), raca mandarinka, pavlinček. Prebivalstvo je, če se zanesemo na bogato razplasteno govorico, slovanskega porekla, a v Inji najdemo tudi Sekavce z v jeklo zaraščenimi obrazi in Krotovičaste sprehajalce, ki brskajo za norimi pomarančami. Od kod so prišli, še ni jasno (etruščanski sindrom). Nekateri državljani imajo namesto oči švigalke, s katerimi opazijo še tako skritega sovražnika.

Kje je Inja?

Inja je, kot beremo v pesmi nekaj svetlega. Iz sonca toplega

… na omari.
Ne, ni. V paradižnikovi mezgi. Ni.
V medvedovih ušesih.
Kako so umazana.
V kablu. Razpletimo kabel, žice. Ni Inje.
Morda je v sesalcu. V motorčku.
Poglejmo z macolo. Cving, drling,
ever green. Tako se macola ne oglaša,
pih, na to se ne bomo ozirali. Ni Inje. O, tu si.

Kaj moramo vedeti o Inji, preden jo spoznamo (pred potovanjem)?

Inja je zelo nevarna dežela, ne samo zaradi hitrih cest, vlakov in metel na jedrski pogon. Predvsem v metafizičnem smislu. V njej slišimo veliko smeha, kljub temu pa je treba biti previden: nelagodje neznanega nas bo zajelo za slehernim vogalom. V Inji ne moreš biti nikoli prepričan, da so stvari takšne, kot se kažejo. Veliko divjega je v deželi, mogoče tudi kakšna Asskalla, mogoče tudi Wakaba.

… Dnevi v Inji spijo, se smehljajo.
In jegličev sirup za izkašljevanje,
ko seda na kavč.
Ko sedata v spodnja nadstropja.
V zemljo s smehljajem.
…

Sedeti drug drugemu v glavi.
Spati drug drugemu v glavi.
Hoditi drug drugemu skozi pore.
Gledati mu z jezika
bolj kot z jezika.
Mu pihniti v uho vrelo špinačo.
Ga usekati po buči, da mu jo raznese.
Pobrskati po njej,
pobrati ven nasmeh in ga skriti …

Inja je nevarna predvsem zaradi svoje odprtosti, prepišnosti. Je dežela (oseba), ki sploh še ni dokončana, je šele v izgradnji, šele v zasnutku. V njej veliko stvari še ni prišlo do besede, čeprav je besed že preveč! A kljub temu: ko prideš čez mejo, hočeš vse spremeniti v pesem!

Hočeš vse spremeniti v pesem.
Se odveže muza z zapeljivim nasmehom.
Pišeš hitro kot norc. Nečitljivo.
Ko bereš za sabo, ti ni nič jasno.
Pišeš iz nezavednega. Razumeli bodo.
Papirje si načrnilil, naredil backup kopije
in nezanesljivemu arhiviranju navkljub
je pesnik tudi tvoj sosed.
On prav tako črpa iz nezavednega.
Je nezavedno prav toliko izpraznjeno,

da se da prijetno sedet na njem.

Prijetno, ja! Dokler coprnice počivajo in njihove mačke spijo, dokler te ne prekolne hudobec, nekaj krilatega sede na tla poleg tebe, se prilepi na lesk, zdrsne v skovik in te začne premagovati pobočje črnega.

…
le ozrl se je,
ves smel
in že se je svit priplazil,
zahrbtna zavist,
premaguje pobočje črnega,
mračnega,
zelo temnega bova rekla,
saj veš,
kot v rigu … risu … rogu,
ki je take barve od znotraj …

Da je Inja projekt, ki še traja, je očitno: če bi namesto v rigu … risu … rogu … pristali v rižu ali Rimu, bi bil svet dosti preglednejši in urejen. Iz nezavednega pridejo lepe in hude stvari. Lahko pride dih, ki se svetlika na hrbtu belouške, lahko pridejo ostanki samomorilca v krogu 20 metrov, lahko Injin pih, ki zledeni kožo in zlepi kocine dialektike in humanizma. Ker Inja nastaja sproti, se moramo zavedati, da ne vemo, kje je njen konec: sleherno obzorje, ki se pred nami razpre, je

… Pih na uravnoteženost,
pih na obešalnike, pih na počesanost.
Nihanje pomote v treh časih preveč,

sleherno obzorje je le vhod,

Tak za zmeraj vhod,
ki ga odpre nesporazum.
Nespoznaven na vse pretege.
O vhod v vhod –

vhod za rojevanje in izničenje, zrcaljene Geneze. Popotniki v Injo bodo dostikrat presenečeni, ker bodo enkrat doživljali déjà vu, drugič pa vu jàdé. Čas dežele, ki nastaja sproti, v pesmi za pesmijo, je negotovi, močno zvibani čas. Za smrt je prezgodaj, za stvarjenje prepozno. V Inji so nekatere gospodinje za pekači z namazanimi robovi podobne arhitektom Babilonije. Paziti je treba, da nam iz ušes ne pogledajo stare drame; če bi nas v takem položaju zalotili čuvarji postave, bi bili deležni zaničevanja in posmeha. Pred znamenitostmi Inje, pred spomeniki njene duhovne preteklosti, ne smemo pozabiti, da so le

shranjena milost dežele izven telesa
izven očesa v jutranjem prahu postavka
čez minuli čas po pesniški lepoti
vrnjena za ponavljanje kot dan na dan dan

in (si) jih lahko pojasnimo le s prerezanim očesom Andaluzijskega psa. Naknadno sklicevanje na postmoderno preslikavanje videzov in palimpsestnost nas ne bo pripeljalo nikamor. Potovanje po Inji ni rejv zabava, dozoreti moramo prej in hitreje kot telefon, sicer klica neprevedljivega ne bomo slišali.

Nekaj uporabnih informacij

Inja je dežela, kjer je res vse, kar je metafora, in metafora vse, kar je res. Če jo boste obiskali, njene nevarne lepote ne boste nikoli pozabili. Inja je, preprosto, eno najbolj razburljivih odkritij zadnjih let!

O avtorici

Slavica Šavli po študiju nemščine in slovenščine na FF v Ljubljani piše poezijo in književne kritike. Sodeluje z več literarnimi revijami in Radiom Slovenija. Leta 2003 je izšla njena zbirka haikujev Vračanje v čas. Piše tudi kratko prozo in prevaja.