Opomba:

Opis vsebine:

»Pogosto je skrajno težko in boleče odločiti kaj narekujejo razmere: previdno zadržanost in molk ali odkrito besedo in odločno delovanje.«
Pij XII., 1944

Čeprav izjemno delo Hitlerjev papež britanskega zgodovinarja in katoliškega publicista Johna Cornwella ne ponuja edino možne in prepričljive razlage, je knjiga vsekakor vredna branja in premisleka.
Ne gre za običajno biografijo, saj je vpliv papeža na svetovno dogajanje tolikšen, da je meja med biografijo in zgodovino zabrisana. Zgodba ne sloni le na diplomatski dejavnosti Pacellija, temveč zajema vse njegovo življenje. Prikaže tudi papeževe izjemne osebne lastnosti in pogumne odločitve ter dokumente in osebna pričevanja, ki to potrjujejo.

Osrednja točka so pogajanja s Hitlerjem v začetku tridesetih let in medvojnega ravnanja in odnosa do Judov.

Z diplomatsko dejavnostjo in različnimi oblikami neposredne pomoči je rešil sto tisoče življenj, o čemer govorijo tudi druga dela. Vendar se ni (bilo) mogoče izogniti vprašanju, ali je sveti sedež storil dovolj in zakaj ni izrekel javne in izrecne obsodbe tega zločina. Pij XII. se je zavedal, da tisti, ki jim je bila usoda Judov primarno vprašanje v političnih in strateških odločitvah glede odnosa do nacizma in v sami vojni, papeževega ravnanja ne bodo pozabili.

Pozoren bralec Cornwellove knjige Hitlerjev papež bo lahko ugotovil, da papežev portret »ni portret zla, ampak usodne moralne dileme, ki nastane z ločitvijo avtoritete od krščanske ljubezni«.

Pij XII. je bil nekaj veliko bolj zapletenega in tragičnega. Njegova zgodba temelji na usodni kombinaciji zelo visokih duhovnih ciljev, ki so bili nezdružljivi z njegovimi prav tako izjemnimi težnjami po oblasti in moči.
Naslov knjige, ki govori o hitlerjevem papežu, pomeni le to (in ne več kot to), da je bil Pacelli papež v času hitlerjeve oblasti v Nemčiji in da je z njim imel diplomatske in državniške stike.

"Hitlerjev papež" je pri nas še pred izidom slovenskega prevoda naletel na zelo nestrpen odziv cerkvenih krogov – podoben odziv, kakršnega je bila pred leti deležna prva objava v izvirniku. Nič nenavadnega, saj gre za kritiko duhovniške kariere Eugenija Pacellija (1867-1958), ki je leta 1939 postal papež Pij XII. in je rimskokatoliško cerkev vodil v času druge svetovne vojne in kasneje v obdobju najbolj zaostrene hladne vojne.

 
Cornwell Pacelliju očita vsaj dvoje: da je s svojim ravnanjem povsem ohromil potencialno katoliško opozicijo v predvojni Nemčiji in tako Hitlerju posredno (čeprav morda nehote) odprl pot na oblast ter, da je sramotno molčal ob trpljenju evropskih Judov, čeprav je imel Vatikan vseskozi zelo zanesljive informacije o Hitlerjevem načrtu končne rešitve in o njegovemu uresničevanju.

Cornwellov portret Pija XII. z analizo papeževega ravnanja v dramatičnih obdobjih preteklega stoletja je nastal ob upoštevanju zdaj že izčrpno objavljenega arhivskega gradiva in številnih raziskav in razprav. Gotovo je novejši val razprav spodbudila namera proglasiti Pija XII. za svetnika. Cornwellova knjiga je tehtno delo, čeprav – kot tudi nobeno delo drugih avtorjev – ne ponudi v vseh obravnavanih vprašanjih edino možne in prepričljive razlage.

Vsekakor je vredna branja in premisleka: za to ne govori le dejstvo, da je postala mednarodna uspešnica, ampak nenazadnje tudi nestrpni napadi nanjo.