Motoristov dnevnik - Zapisi s potovanja

Opis vsebine:

Ernesto "Che" Guevara se je že kot dijak in študent udejstvoval v boju proti Peronu. Čedalje bolj se je seznanjal s knjigami o socialističnih idejah, spoznal je Marxa in Lenina, bral je perujskega publicista Mariateguija, verjetno najpomembnejšega avtohtonega latinskoameriškega marksista v času med dvema vojnama. Ernesto je sodil, da boja proti peronizmu ne bi smeli omejiti na Argentino, ampak da je treba v obsegu cele Latinske Amerike začeti bojni pohod proti bedi, zaostalosti, odvisnosti in diktaturam. Zato je Guevara želel, da bi z Albertom Granadosom prepotoval čim več latinskoameriških držav, da bi se seznanil z razmerami v teh državah in si razširil obzorje.

Guevara in Granados sta se na potovanje odpravila brez denarja. Tomas, mlajši Granados, jima je posodil svoj motor "Norton" in prijatelja sta krenila na pot 29. decembra 1951 zgodaj zjutraj. Vozil je Alberto, Ernesto pa je sedel na zadnjem sedežu. Poleg njune teže je moral motor nositi tudi torbe in nahrbtnike.

Odpeljala sta se proti Buenos Airesu, da bi se Ernesto najprej poslovil od staršev, dveh bratov in dveh sestra. Potem sta se odpeljala čez argentinski jug in prispela v Čile. Že pred prihodom v Santiago de Chile se je motor pokvaril. Prevozila nista niti osmine nameravane poti, pa sta že morala pustiti motor ob cesti in nadaljevati peš. Tako sta hodila od mesta do mesta. Z delom sta si služila kruh, da bi se prehranila. Bila sta nosača, pomivalca posode, mornarja in zdravnika, kar sta pač lahko našla. Ernesta je pretresla revščina čilskega kmeta brez zemlje, grobo izkoriščanje delavcev v rudnikih bakra, ki so bili last velikih ameriških korporacij. Seznanil se je tudi z Bolivijo, deželo, v kateri je leto dni pozneje zmagala nacionalna revolucija. S prijateljem sta potovala proti severu v Peru, kjer je Guevaro očaral in navdušil Machu Picchu, prestolnica starih Inkov.

Spustila sta se do perujskega dela Amazonke. Granados je želel obiskati znano bolnišnico za gobavce v San Pablu v pokrajini Loreto na bregovih veletoka. Pred tem sta si že ogledala neko drugo bolnišnico za gobavce globoko v džungli, do katere sta na mulah potovala celih enajst ur. Granados se spominja, da se je z Guevaro takrat pogovarjal o kontinentalnem združevanju sredstev za učinkovito zdravljenje te hude bolezni in o tem, da je treba spremeniti socialne razmere na kontinentu, ker predvsem iz njih izvira gobavost. Kraj, kjer je bilo žarišče gobavosti in bolnišnica, leži na območju zelo revnih indiosov - indijanskih vasi. Granados je govoril o tem, da bi morala široka socialna akcija pravzaprav spremeniti način življenja teh ljudi, da bi jim dvignila življenjsko raven - kot prvi in pravi korak pri odpravljanju gobavosti.

Prijatelja sta nadaljevala popotovanje vzdolž reke Uquayali, ki skupaj z reko Maranon tvori Amazonko. Nekaj dni sta se zadržala v Iquitosu, središču perujskega dela Amazonke. Ernesta je spet začela dušiti astma, toda to ga ni oviralo, da ne bi uril krajevnega nogometnega moštva in tako zaslužil nekaj solov. Iz Iquitosa sta potovala v bolnišnico za gobavce v San Pablo, kjer sta ostala nekaj tednov. Delala sta v laboratoriju, pri tem pa tudi uporabljala sodobne metode psihoterapije: z gobavci sta brcala žogo, jih spremljala na izletih in hodila z njimi na lov. Bolniki so mladima Argentincema ob odhodu podarili velik lesen čoln, v katerem sta se Guevara in Granados odpravila naprej po Amazonki navzdol proti Leticiji, kraju, kjer veletok tvori mejo med tremi državami: Perujem, Brazilijo in Kolumbijo.

Naslednja postaja je bila Kolumbija in njeno glavno mesto Bogota, kjer je takrat z železno roko vladal predsednik Laureano Gomez. Guevara se je spet srečal z diktaturo, seznanil se je s kolumbijskimi študenti, ki so bili uporni in nezadovoljni. Novi prijatelji, kolumbijski študenti, so zbrali denar, da bi mladima Argentincema omogočili pot v Caracas. Tam, v Venezueli, je Granados dobil stalno zaposlitev v nekem laboratoriju za proučevanje gobavosti. Bilo je poletje 1952. Guevara je sklenil, da se bo vrnil v Buenos Aires in končal študij, kakor je obljubil materi ob odhodu.

O tem potovanju je bil posnet tudi film z naslovom Motoristov dnevnik (Diarios de motocicleta). Film je bil leta 2004 na festivalu v Cannesu nominiran v štirih kategorijah. Prejel je nagrado Françoisa Chalaisa, nagrado ekumenske žirije in veliko tehnično nagrado. Na festivalu v San Sebastiánu je leta 2004 prejel nagrado občinstva. Leta 2005 je pesem Al otro lado del río (Na drugo stran reke) Jorgeja Drexlerja prejela oskarja za najboljšo izvirno pesem.

O AVTORJU