Opis vsebine:

Nesnovna prosojna telesa za razkošnimi grmi življenja preštevajo odcvetele vrtnice. S polno torbo intimnega brašna potujejo nad tanko plastjo civilizacije, skozi (ne)izživeta človeška cesarstva, in tankovestno pogledujejo v prostore gneče – v težnosti trenutkov, ko je vkrcanje na čoln življenja epizoda, ki je pravkar ostala brez osrednje teme. S predirljivim očesom zahajajočega sonca izpovedujejo sestradane spomine in apatično bonaco čustev, ki so v kaščah preteklih dejanj izparela v ranjene oblake …

Roman o ljudeh, angelih in umiranju ... knjiga o vseh nas. Čas se nam izteka, a se kar naprej obnašamo, kot da bi bili nesmrtni.

Viewegh ima med sodobnimi češkimi avtorji najštevilčnejše bralstvo, to delo pa je kot vsa njegova zelo izvirno, ima drzno kompozicijsko zasnovo. Slovaško komorno gledališče Martin je Angele vsakdanjega dne že v začetku leta 2008 uprizorilo na odru.

"Ta zlata krila niso ravno lahka, utrujen sem kot zavore v Alpah. Malce na nas pritiska tudi čas, šov bi se že moral začeti. Tečemo čez, kot pravijo televizijci. Nedavno smo spremljali enega v Avstriji: njegova neizrečena zadnja želja je bila, da bi požar uničil vse, kar je kdaj posnel. Ha! Žal ni v naših močeh vreči v zrak arhiv televizijske zabave … K sreči si je na koncu strašansko zaželel bele klobase, ki mu jo je na poti iz službe impulzivno kupila žena, tako da ga je infarkt zalotil zadovoljnega. Vsak promil človeške sreče je neznanski uspeh, pravi Hachamel." 

O AVTORJU