Opis vsebine:

Knjiga Veliko sonce nad Evropo je zgodovinska povest, zgodovinski roman,  o naših davnih prednikih. Kdo so bili naši predniki? Jezik jih izdaja! Jezik, ki so ga govorili prvi tvorci evropske kulture  /.../

Novejše prepričanje, za nekatere tudi staro, da so slovenski Veneti naši pravi predniki, bi moralo dvigniti na noge ves znanstveni svet. Na noge, ne z gorjačami v rokah, temveč s pravo znanstveno radovednostjo, da ugotovimo, kje smo zgubili sled za svojimi prakoreninami.

Prav knjiga Veliko sonce nad Evropo je napisana s tem namenom, da predvsem mlajše raziskovalce, ki še niso obremenjeni s sedanjimi zgodovinskimi resnicami, vzpodbudi k novemu valu raziskovanja naše preteklosti.

Vinko Korošak

Odlomek:

Etrurija

Etrurška kultura je ob svojem vzponu bleščala kot  vrh obsijane gore. Na njenem vznožju se je rojeval starodavni Rim. Že Platon je slutil, da os nekje na zahodu v megleni davnini nastajali tektonski premiki človeške omike, katere seme je veter raznesel na široka obzorja.

Evropa ni spala spanja pravičnega, ko so po svetu nastajale prve človeške civilizacije. Prav v njenem osrčju so Veneti pred dvatisoč leti stare ere prižgali prve velike plamenice človeškega duha, ki je z njihovo poselitvijo v temeljih razsvetlil in spremenil vso Evropo. Ta kultura ni ne rušila in ne ropala, temveč samo žarela. Ob njenem ognju so se grela vsa sosednja ljudstva in z njeno pomočjo vzcvetevala v nova kulturna obzorja.

Evropa je svoj prvi veliki vrh dosegla prav v etrurški kulturi. Veneti so domala poselili tudi Apeninski polotok in v njegovem osrčju ustvarili svoj kulturni imperij. Etrurijo. Kakor vsa pšenična zrna ne padejo na enako plodna tla, tako je venetska kultura žarnih grobišč po Evropi zagorela z različno močjo. Skrivnost etrurške kulture se odkriva postopno v zemeljskih plasteh, kamor so jo zrušili kulturni tatovi starega veka. Če se je Atlantida ugreznila v vodo, se je kulturna Etrurija udrla v zemljo; kakor da ni hotela biti priča lastnemu pokolu in hkrati največjemu kulturnemu razdejanju vseh časov.

Etrurija je umirala na obroke. Leta štiristo stare ere so se na njenem nebu že zbirali zelo črni oblaki. Tedanji filozofi so svarili z udobjem prenasičeno bogato družbo o nujnosti temeljitih reform ohlapne državne uprave. Neugodne zunanje razmere in notranje razjede so postale usodne za eno najžlahtnejših kultur starega veka. Z njenim uničenjem je Evropa zgubila kulturo sožitja in se podala na pota stoletnih vojn ...