Opomba:

Opis vsebine:

Razprava o eristični dialektiki.

Eristična dialektika je spretno vodenje takega prepira, v katerem imamo vedno prav, z dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi.

Zgodi se, da se - čeravno imamo objektivno gledan prav - v očen navzočih, in kar je še huje, v svojih očeh, motimo. To se zgodi, kadar nasprotnik ovrže naš dokaz, z njim pa tudi našo trditev. Za to trditev seveda lahko obstajajo tudi drugi dokazi. Pri tem je seveda povsem naravno, da za nasprotnika velja nasprotno: kljub svoji objektivni zmoti ima še naprej prav. Torej sta objektivna resnica določene trditve in njena veljavnost, kot jo sprejmejo nasprotna stran in poslušalci, dve različni zadevi. (Na to drugo se nanaša dialektika).

Od kod izhaja to dejstvo? Iz naravne pokvarjenosti človeškega rodu. Brez nje bi bili povsem častni in bi se pri vsaki razpravi trudili razkriti samo resnico, ne glede na to, ali to podpira našo ali sogovornikovo trditev.

/.../

Med razpravo (še bolj pa v prepiru) ljudem ni kaj dosti mar za resnico. Predvsem jih skrbi, da se ne bi izkazalo, da so bili v zmoti. Zato razprave vodijo v prepir, prepiri pa v pretep. Velik filozof 19. st. nas v delu Eristična dialektika ali kako imeti vselej prav v 36 ukanah pouči, kako ravnati pri razpravah, pri katerih se nasprotnik - v želji, da bi ohranil svoj prav - zateče k nedovoljenim retoričnim prijemom. In kako nasprotnika potolči z njegovim lastnim orožjem.

Imena stvari imajo večjo vlogo od resnične. Denimo če nasprotnik predlaga spremembo, moramo to imenovati 'novost' - to je namreč beseda, ki jo vsi sovražijo. Drugače je seveda, če smo nekaj predlagali mi. V prvem primeru kot nasprotje omenimo 'obstoječi red', v drugem pa 'kozlovo mošnjo'. Tisto, kar bi nekdo, ki neprizadeto stoji ob strani, imenoval 'kult' ali 'javni veronauk', njegov zagovornik imenuje 'pobožnost' ali 'boguvšečnost', nasprotnik pa 'bogokletstvo' ali 'vraževernost'. V resnici pa uporablja pretanjen petitio principii. Tisto namreč, kar želimo najpr-ej prikazati, vnaprej vgradimo v besedo, v naziv, iz katerega iz čiste analitične sodbe potem izhaja to, kar smo nameravali. Tisto, čemur nekdo pravi 'preveriti osebo', 'spraviti jo na varno', imenuje njegov nasprotnik 'aretirati'. Govornik pogosto že vnaprej razkriva svoje namene prek imen, ki jih podeli stvarem. Eden reče 'duhovništvo', drugi 'kler'. Od vseh ukan se ta najpogosteje uporablja nagonsko.