Opis vsebine:

Roman Pogumno dekle (ali zgodba o notranji moči) v človeku prebudi njegovo prvinsko notranjo moč, ki jo sodobni človek še kako potrebuje. Roman v veliki meri odslikava  bogata duhovna spoznanja.

Slovensko podeželje, dekle, ki išče samostan, v katerega se bo v stiski zateklo in nekoliko skrivnostno ozračje njenega prihoda, ki nastane v bližnji vasi, so le začetni motivi romana, ki se pozneje razvijejo v zanimivo zgodbo. Dekle, njen fant, oče, nune, ki ji pomagajo na poti – kdo je kdo in ali je več likov hkrati ena oseba, se vprašamo, odgovor pa naj najde vsak sam.

Pisatelja zanima metafizični vidik življenja. Knjiga Pogumno dekle predstavlja lahkotno branje za različno zahtevne ljudi, a kljub temu ne ponuja preproste pripovedi, ob kateri ni treba razmišljati. Ob prijetnem teku zgodbe se razmišljanja bralca dotaknejo in mu s tem odprejo možnost,  da si vzame čas zase in razmišlja tudi o svojih življenjskih ciljih, vrednotah in navadah.

Dogajanje je umeščeno v slovensko okolje na začetku prejšnjega stoletja. Če se  na trenutke zazdi, da gresta glavna junakinja in njen brat  (v svojih izjavah) morda korak ali dva pred časom, s tem ne vnašata  nikakršne nove prvine v obstoječi duhovni nazor, marveč zgolj obujata (namerno) zapostavljen ali pozabljen vidik tega. Resnica je namreč vedno brezčasna in univerzalna, delitve pa vedno nastanejo zaradi različnih ravni vpogleda nanjo; v odvisnosti od časa, prostora in zavedanja posameznika. Skratka nauk nove dobe je bil od nekdaj zapisan med vrsticami vseh klasičnih struj in tam ostane tudi v romanu Pogumno dekle.

Osnovne značilnosti zasnove knjige:

- za zgodbo je značilna presenetljiva povezanost osrednjih likov
- časovna zasnova zgodbe je postavljena tako edinstveno, da celotno dogajanje neopazno zapusti koncept linearnega časa in vstopi v brezčasnost sedanjega trenutka
- roman je prežet s svežo duhovnostjo in se v svojem sporočilu ne pusti ujeti v
omejitve enega religioznega pogleda, ampak resnico odstira z izkustvene točke, ki je skupna vsem duhovnim tokovom; tega mu ne more preprečiti niti
postavitev v točno določeno okolje (Slovenija na začetku 20. stoletja).

Pričujoči roman je avtorjev literarni prvenec.

Odlomek:

Ona je tista, ki jo ljubim.
Ona je tista, ki me ljubi.

Mojster od nje se ne loči,
ki meje vesolja določi.

Zavest, ki sem ti zvest,
v tebi se Resnica zbistri.

Zunaj je vse, česar ni zunaj(tebe)
če sploh obstaja tisto, kar iščemo.

Dokler se tega ne zavemo, iščemo(zunaj) Sebe.

" Dan nad Pobočjem se je že krepko prevesil v svojo drugo polovico. Večerne meglice so se lenobno dvigale iz bližnje reke in se razgrinjale preko travnikov in sadovnajkov vse do bližnjih hiš, kjer so se pomešale s številnimi sivimi prameni dima in nato z njimi skupaj nadaljevale svojo pot proti nebu. Večina prebivalcev idilične vasice sredi vinorodnega gričevja se je že umaknila v notranjost svojih toplih domačij, le tu in tam je bilo moč opaziti posameznike, ki so v medli svetlobi ugašajočega dne brkljali okrog hiše, da bi tako hitreje dočakali večerjo.

Tudi manjša gruča otrok je vztrajala pod milim nebom in se v večernem hladu podila za žogo. Bili so zelo zatopljeni v svojo igro in poleg tega ves čas glasno vreščali, zato so šele v zadnjem trenutku opazili mlado dekle, ki se je približevala po vaški poti in se naposled ustavila pred njimi.

"Pozdravljeni fantje. Vas nič ne zebe?" jih je ogovorila in se ob tem rahlo nasmehnila. Otroci so potihnili in jo zvedavo ogledovali. Bila je drugačna od deklet, ki so jih poznali. Zdela se jim je nenavadno lepa, ne le zaradi njene čudovite dolge bele obleke, katero je dopolnjeval čudovit bel klobuk, ozaljšan s čipko in rožnato vrtnico, ali zaradi njenega prijaznega pogleda, ki je prihajal iz globokih temnih oči, temveč zaradi miru, katerega je izžarevala. Opazili so, da so njeni lakasti čevlji zamazani in odrgnjeni, levemu je celo manjkala peta, vendar jih to ni motilo. Svetlolasi Jure je bil očitno najbolj pogumen in je prvi zmotil nastalo.

"Ne mene prav nič ne zebe," je dejal in važno pogledal naokrog. Ostali so mu hitro sledili in se celo hvalili, kako jim je vroče. Nato so hoteli izvedeti, kje neki je dobila tako čudovit klobuk, kako ji je ime, kako lahko sploh hodi s temi nerodnimi šolni in še bi jo spraševali, če jih ne bi prekinila.
"Anja sem," je rahlo zadržano odgovorila, "in takšne stvari je moč kupiti v mestu pri klobučarju."

Vsi so napeto prisluhnili, vendar je bilo to očitno vse, kar jim je nameravala povedati o sebi. "Veste, mudi se mi. Iščem samostan, za katerega so mi rekli, da leži nekje v bližini vaše vasi. Ali bi mi povedali, kako lahko najhitreje prispem do tja?"
Eden od fantov je s prstom pokazal proti bližnjemu hribu, ki se je raztezal na obrobju vasi. "Tam gori leži." "Torej grem v pravo smer?" je vprašala in se ozrla za fantovo roko, a v šibki svetlobi ni videla ničesar razen z gozdom poraščenega hriba.
"Da," je zamrmral deček.

Gašper, ki je v bližini pometal jesensko listje z dvorišča, je ujel mladenkino vprašanje in ji z močnim glasom priskočil na pomoč:"Pot vodi najprej naravnost do roba gozda in se nato v rahlih ovinkih vzpenja do sredine pobočja, kjer na čistini leži samostan, obkrožen z nasadom brez."
Zahvalila se je in otrokom pomahala v slovo, nato pa z urnimi koraki, kolikor so to njeni polomljeni šolni sploh dovoljevali, odhitela proti streljaj oddaljenemu vznožju hriba.
Izpred duri ene od bližnjih hiš se je zaslišal vabljiv glas gospodinje:"Otroci, večerja je na mizi. Pohitite, da se ne bo prej ohladila." Vseh pet Mačkovih otrok se je kričaje zapodilo proti domu in se obenem skušalo, kdo bo hitrejši. Peter, najmlajši med njimi, je v svoji silni vnemi pozabil na previdnost, se spotaknil in padel. Rahlo razočaran se je pobral in se še hitreje pognal za brati, ki so ravnokar prestopili hišni prag in tako kot ponavadi zadnji sedel za mizo. Medtem, ko so Mačkovi otroci hiteli proti domu, je preostala mladež še nekaj časa s pogledom spremljala odhajajoče dekle, ko pa jim je izginila izpred oči, so se tudi sami odpravili domov, saj jim je v želodcih že pošteno krulilo, pa tudi naraščajoče teme jih je bilo strah.

Po pričakovanjih pa prihod neznanke ni ostal povsem neopazen tudi za druge prebivalce Pobočja. Kakor je v navadi pri ženskah, je večina gospodinj med svojim vsakdanjim delom z enim očesom ves čas oprezala skozi okno, iščoč kaj zanimivega, s čimer bi ob prvi priliki popestrile klepet, ki se razživi ob lahkotnem srebanju lipovega čaja.
"Si videl tisto načičkano gospodično?" je vprašala Jerebova Minka svojega moža, še preden je za sabo zaprl kuhinjska vrata.
"Kdo le ne bi opazil take brhke mladenke, ki v te kraje ne zaidejo ravno pogosto," je v šali odgovoril Gašper.

"A tako?!" je zapiskala s svojim visokim glasom in pri tem ljubosumno zavila z očmi, nato pa z nekoliko mirnejšim tonom nadaljevala:"Če je zate brhko dekle, je zame navadna mestna frajla in prav zanima me, kaj počne v teh krajih."

O AVTORJU