Opomba:

Opis vsebine:

Pošta je prelomno prozno delo Charlesa Bukowskega. Po dvanajstih letih dela na pošti se je, star petdeset let, odločil, da bo dal odpoved in živel od poezije.

V prvih treh tednih svobode je napisal Pošto, svoj prvi in po mnenju mnogih najboljši roman, v katerem opisuje življenje svojega alter ega Henryja Chinaskega. V knjigi Pošta na svoj značilni kratek in jedrnat način, poln bolj ali manj črnega humorja, ironije in človeške neposrednosti, obračunava z dvanajstimi leti življenja, ki jih je prebil kot nočni uradnik na neki kalifornijski pošti.

Chinaski je ves čas razpet med norimi zahtevami službe in lastnimi, človeškimi skušnjavami in slabostmi, ki ga neprestano potiskajo v položaj marginalca in ciničnega odpadnika. V boju z okostenelo institucijo, njenim brezčutnim in slaboumnim birokratskim aparatom, najde oporo in tolažbo tam, kjer jo je vse življenje iskal in našel tudi sam Bukowski: pri ženskah in pijači.

Odlomek:

»Chinaski! Na rajon 539!«

Najhujši rajon. Stanovanjske hiše z nabiralniki brez ali s spraskanimi imeni, v mračnih hodnikih, v slabotni svetlobi žarnic. V hodnikih pa stare gospe, ki postavljajo vedno isto vprašanje, kot da bi bile ena in ista oseba z istim glasom:

»Poštar, je kaj pošte zame?«

In ti bi najraje zakričal, »Gospa, kako hudiča pa naj vem kdo ste vi, ali jaz, ali kdor koli?«

Mačkast sem, znoj mi curlja, razpored je nemogoč, Jonstone v svoji rdeči srajci pa vse to ve, uživa v tem in se dela, da je vse to zaradi zniževanja stroškov. Pa vsi vedo, zakaj to počne. Ja, bil je res krasen človek!

Ljudje. Ljudje. In psi.

Naj vam povem o psih. Bil je eden tistih dni s 40 stopinjami celzija, jaz pa sem tekal naokoli, prepoten, slaboten, deliričen, mačkast. Ustavil sem se pred majhno stanovanjsko hišo z nabiralnikom na pločniku in ga s svojim ključem odklenil. Nikjer žive duše. Potem sem začutil, kako mi nekaj rine v mednožje. In zrinilo se je čisto do vrha. Pogledal sem in zagledal nemškega ovčarja, povsem odraslega s rilcem čisto pri moji riti. Z enim ugrizom svojih čeljusti bi mi lahko odtrgal jajca. Odločil sem se, da danes tukaj ne bodo dobili pošte, mogoče pa sploh nikoli več. Madona, s svojim rilcem me je bezal tam spodaj. ŠNUF! ŠNUF! ŠNUF!

Pošto sem porinil nazaj v svojo usnjeno torbo in počasi, zelo počasi, naredil pol koraka naprej. Rilec mi je sledil. Naredil sem še pol koraka z drugo nogo. Rilec mi je sledil. Potem sem naredil počasen, zelo počasen, cel korak. Pa še enega. Potem sem obstal. Rilca ni bilo več. Stal je in me opazoval. Mogoče česa takšnega ni še nikoli zavohal in ni dobro vedel, kaj naj stori.

Počasi sem odšel.

O AVTORJU