Opomba:

Opis vsebine:

Pesniška zbirka

Jaz poet?
Čuvstvo že mi je fraza.
Moje življenje je – ničesar in jaz proklinjam in blagoslavljam svet.
Žolta pisma, 1915

Ali sem dovolj močan, da se mi ne bo zvrtelo v glavi, če se ozrem v mračne dežele, ki so že za mano?
Električna žoga, 1918

Kako neznatne v primeri z mojimi so se mi zazdele svetovne simfonije!
Čarovnik iz pekla, 1919

Presilno je v meni brezmejno sovraštvo do vsega obstoječega in prevelika neskončna blaznost ustvarjati, o, ustvarjati iz niča!
Plesalec v ječi, 1919

Iz spremne besede

Anton Podbevšek je zaznamoval burno desetletje po prvi svetovni vojni z dvojnim, brezprimerno radikalnim prelomom. Medtem ko so njegove pesmi nasladno razbijale utečene pesniške konvencije, so njegove kontroverzne provokacije pometale z ustaljenimi načini obnašanja v literarnem polju: v slovenski prostor so prvič vpeljale model pisatelja-avantgardista.

Toda Podbevškovo pesniško delo kljub velikemu zanimanju raziskovalcev za medvojni avantgardizem, o katerem je na voljo obilica razprav, doslej sploh ni bilo v celoti dostopno. To sliko sedaj popravljata javno dostopna spletna izdaja Podbevškovih Zbranih pesmi, ki prinaša vse znane pesmi in različice s faksimili, osnutki in drugimi dodatki v elektronski obliki, in bralna izdaja Moje ekstaze skulptura, ki prvič zajema ves relevanten Podbevškov poetski opus v tiskani obliki.

Moje ekstaze skulptura prinaša najprej Podbevškove manj znane pesmi – od prelomnih Žoltih pisem in drugih neobjavljenih rokopisov do napol pozabljenih revijalnih objav –, na koncu pa ponatisne tudi pesmi iz njegove razvpite zbirke Človek z bombami (1925). Mnoge pesmi so tu natisnjene prvikrat, med njimi tudi tiste, ki jih je Podbevšek pisal po drugi svetovni vojni. Rokopisi so opremljeni z barvnimi faksimili v originalni velikosti in s tekstnokritičnimi komentarji.

Anton Podbevšek: biografski mejniki

1898 Anton Podbevšek se rodi 13. junija na novomeškem gradu Grm kot prvi otrok v revni čevljarski družini.
1906–1917 Osnovna šola in gimnazija v Novem mestu.
1914 Prve dokumentirane pesmi (po lastnih izjavah naj bi pred tem napisal in uničil že več zbirk) in literarni večeri.
1915 Cikel Žolta pisma, napisan pod vplivom tehničnega manifesta futurizma, marca neuspešno ponudi uredništvu Ljubljanskega zvona.
1917–1918 Februarja je mobiliziran in se najprej usposablja v Judenburgu. Med dopustom opravi maturo. Zatem gre na soško fronto, kjer dočaka konec vojne. Novembra 1918 se bolan vrne domov in zdravi tuberkulozo v novomeški vojaški bolnišnici.
1919 Dokonča še zadnje pesmi iz mladostnega obdobja. Z Božidarjem Jakcem vodi »novomeško skupino« in začne snovati avantgardističen prodor na kulturno prizorišče. Jeseni začne študirati na zagrebški univerzi, v Novem mestu pa prireja literarne večere.
1919–1922 Revijalno objavi večino znanih pesmi iz mladostnega opusa (Dom in svet, Plamen, Kres, Trije Labodje).
1920 Manifestacije »novomeške pomladi« v Novem mestu (26. septembra) in v Ljubljani (6.–12. novembra) zbudijo veliko pozornost kulturne javnosti in silovito polarizacijo.
1921 Kontroverzni in bojeviti Podbevšek zaslovi kot ena največjih ljubljanskih atrakcij. Prireja odmevne literarne večere in nastopa kot vodja generacije in lastne »literarne šole«; toda kot pesnik umolkne. Novembra del generacije (Premru, Onič, Stante) skuša obračunati z njim.
1922 Z Vidmarjem in Kogojem izda prvo številko revije Trije Labodje; ker kolega zanj nista dovolj radikalna, ju zapusti in z levičarsko skupino (Seliškar, Cerkvenik, Ravnikarjeva) začne izdajati Rdečega pilota. Izideta le dve številki.
1923–25 Preživlja se kot reporter Jutra in novinar, pozneje celo urednik Napreja.
1925 Prevzame tajništvo Društva slovenskih leposlovcev, v samozaložbi izda Človeka z bombami; ponovno je za kratek čas v središču pozornosti.
1927 Zadnji provokativen »teoretični« javni nastop sproži burne odzive, Podbevšek pa se dokončno spre z večino nekdanjih podpornikov.
1928–1945 Umakne se iz javnosti, ukvarja se z založništvom, biografijami slikarjev (Jakopič, Grohar) in domoznanstvom.
1952–1972 Služba upravnika hiš na SAZU, ki mu jo priskrbi Vidmar.
1952–1956 Vladimir Bartol v nizu esejev skuša rehabilitirati Podbevška; Fran Petre leta 1956 objavi prvo resno literarnozgodovinsko razpravo o njem.
1958–1960 Podbevšek razmišlja o pesniški vrnitvi: radijsko objavi tri nove pesmi in esej, nastopi pred dijaki v Kranju in popravlja pesmi iz zbirke.
1966 Podbevškovi poeziji pripade pomembno mesto v antologiji Pot skozi noč.
1972 Katarina Šalamun objavi monografijo Anton Podbevšek in njegov čas.
1974 Knjiga Marjana Mušiča uveljavi izraz »novomeška pomlad«.
1981 Podbevšek 14. novembra umre v Ljubljani.
1985 Izide Vidmarjev portret Podbevška v Obrazih.
1991 Denis Poniž izda reprint zbirke Človek z bombami z obsežno študijo.
1998 V Novem mestu poteka simpozij in niz umetniških manifestacij Antona Podbevška sto nadnaravnih let, v Moderni galeriji pa razstava Tank! o slovenski zgodovinski avantgardi.
2000 V Novem mestu izide zbornik Antona Podbevška sto nadnaravnih let kot prva knjiga nove Založbe Goga.
2005 V Novem mestu je ustanovljeno profesionalno gledališče Anton Podbevšek Teater.
2007 Literarni inštitut ZRC SAZU objavi elektronsko znanstvenokritično izdajo Podbevškovih Zbranih pesmi.