Roman razvija čudovito in pretresljivo zgodbo–dialog med naslovnima junakoma in njunima usodama, ki ju boleče opredeljuje razpetost med apoloničnim in dionizičnim načelom biti.

Narcis in Zlatoust (1930) sodi v ožji izbor najboljših del Hermanna Hesseja.

"Gotovo," je nadaljeval Narcis. "Narave tvoje vrste, močnih in nežnih čustev, gorečneži, sanjači, pesniki, ljudje, ki ljubijo, skoraj vedno prekašajo nas druge, ljudi duha. Vaš izvor je materinski. Vi živite polno, vam je dodeljena moč ljubezni in doživljanja. Mi duhovni ljudje ne živimo povsem, mi živimo v suši, čeprav se zdi, kot da vas druge pogosto vodimo in vam vladamo. Vam pripada popolnost življenja, vaš je sok sadežev, vaš je vrt ljubezni, vaša je prelepa pokrajina umetnosti. Vaša domovina je zemlja, naša je ideja. Vi ste v nevarnosti, da se boste utopili v svetu čutov, mi pa smo v nevarnosti, da se zadušimo v brezzračnem prostoru. Ti si umetnik, jaz sem mislec. Ti spiš na prsih matere, jaz stražim v puščavi. Meni sveti sonce, tebi svetijo mesec in zvezde, ti sanjaš o dekletih, jaz o dečkih ..." - Herman Hesse

Herman Hesse (1877-1962)

Rodil se je v Nemčiji, večino življenja pa je preživel v Švici. Leta 1891 je začel obiskovati protestantsko semenišče v Maulbronnu (samostan Maulbronn – dežela Baden-Württemberg na jugozahodu Nemčije – so leta 1147 ustanovili cistercijani in velja danes za najbolje ohranjen srednjeveški samostanski kompleks na severni strani Alp), vendar je bil kaj hitro izključen. Nato je delal kot prodajalec v knjigarnah, kot mehanik in antikvar.

Leta 1899 je izdal prvo pesniško zbirko, po izidu romana Peter Camenzid (1904) pa se je popolnoma posvetil literarnemu ustvarjanju. Kmalu zatem se je odselil na podeželje, z željo zaživeti »daleč stran od mest in civilizacije«, čemur je ostal zvest do konca življenja. Če je do leta 1914 veliko potoval – največkrat v Italijo, nekaj mesecev pa je preživel tudi v Indiji (Indija je bila nasploh priljubljena delovna in življenjska destinacija njegovih bližnjikov: ded je bil misijonar in indolog, njegova hči – Hessejeva mati – je v Indiji preživela precejšen del mladosti, misijonarsko službo pa je tamkaj kratek čas opravljal tudi Hessejev oče) –, pa se po tem letu skoraj ni več odpravil na pot.

Med prvo svetovno vojno si je zaradi protivojne drže nakopal sovraštvo nemških nacionalistov, čemur so sledili številni javni napadi in grožnje. Trideseta leta je preživel v pripravljanju in pisanju monumentalnega romana v dveh delih z naslovom Igra steklenih biserov. Po opravljenem enajstletnem delu so ga očesne in druge zdravstvene težave odvrnile od novih večjih projektov.
Med zahodnimi filozofi so nanj najbolj vplivali Platon, Spinoza, Schopenhauer, Nietzsche in zgodovinar Burckhardt. Še bolj pa so nanj vplivale indijske in kitajske filozofije.

Leta 1946 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

 

Pomembnejša dela: roman Peter Camenzind (1904), roman Demian (1919), roman Siddhartha (1922), roman Stepni volk (1927), roman Narcis in Zlatoust (1930), roman Potovanje na Vzhod (1932), roman Igra steklenih biserov - Magister Ludi (1943). Eseji o politiki so zbrani v delu Vojna in mir (1946). Pisal je tudi poezijo in krajše zgodbe, ki so bile izdane v številnih zbirkah.