Humoreske in satire

Franjo Frančič je eden tistih sodobnih slovenskih pisateljev, ki znajo življenje natančno in sistematično opazovati - od njegovega dna do najvišjih vrhov, od najmanj lepih in prijaznih do človeško najbolj presunljivih početij, v katerih se oblikujemo kot posamezniki in skupnost. Ob tem je pogosto kritičen in parodičen, zlasti do tistega dela življenja, ki se mu prikazuje v svoji zlagani, napihnjeni, bahavi, hvalisavi in gostobesedni praznosti. In kakor je do tega on takšnega življenja kritičen v svojih romanih in dramah, tako je kritičen tudi v humoreskah in satirah.

Knjiga Barufa in kažin prinaša izbor Frančičevih najboljših humoresk. Zaznamuje jih zgoščena pripoved in neposredni, tekoči dialogi, njihova posebna vrednost pa je v tem, da z nekaj bistvenimi potezami, na način krokija, relativizirajo na videz nedotakljive in vzvišene reči, ljudi in dejanja, mitologije in običaje iz sodobnega slovenskega življenja. V njih se torej skriva izostrena podoba naše vsakdanjosti - tisto, česar mi ne moremo ali nočemo videti, zanamcem pa se bo kazalo kot resnica našega časa.

O avtorju

V Ljubljani rojeni pisatelj, pesnik in dramatik je del mladosti preživel v vzgojnem zavodu, kjer se je izučil za galvanizerja. Kasneje je študiral na Višji šoli za socialne delavce v Ljubljani in jo tudi uspešno dokončal. Od začetka osemdestih let prejšnjega stoletja živi kot samostojni kulturni delavec v Piranu.

V slovenskem literarnem prostoru se je prvič pojavil leta 1983 s kratko zgodbo v almanahu Mlada proza, njegovo prvo samostojno delo - zbirka kratke proze z naslovom Egotrip - pa je izšlo leta 1984. Doslej je izdal že več kot trideset knjig, to so zbirke kratkih zgodb, romani, pesniške zbirke, otroška in mladinska dela, k temu pa je treba pridati še radijske igre in dramska besedila. V svojih delih Frančič teži k upodabljanju realnega življenja, odkrito in neposredno govori o temah, ki ponavadi ostanejo zamolčane. Junaki njegovih zgodb so praviloma ljudje, ki jih je življenje pahnilo na rob, marginalci, izročeni na milost in nemilost ostalim. V otroških in mladinskih delih pa se pogosto loteva problematike odraščanja v neurejenih socialnih razmerah. Za njegovo pisanje velja, da ima poseben, samosvoj jezik, ki je pravzaprav preplet dveh slogov - verizma in liričnosti. Z verizmom skuša čimbolj verno upodobiti realno življenje, z liričnostjo pa izraziti delež sanj in hrepenenja v njem.

Pomembnejša dela:

Zbirke kratkih zgodb - Egotrip (1984), Ne (1986), Milostni strel - Orgija (1989), Rosa (1993), Istra, gea mea (1993), Male vojne (1994)
romani - Domovina, bleda mati (1986), Jeb (1989), Sovraštvo (1993), škorpijonova balada (1995), Ljubezni in sovraštva (2002)
pesniške zbirke - Klovnova obzorja (1990), Začasno osvobojeno ozemlje (1992), Janočka (2000)

Franjo Frančič je prejel tudi veliko nagrad in priznanj. Za roman Domovina, bleda mati, ki velja za njegovo najbolj razvpito delo, je leta 1986 prejel nagrado Zlata ptica, ki pa jo je odklonil. Leta 1989 je prejel nagado za poezijo na natečaju tržaške revije Mladika. Zbirka Dobro jutro, Charles Bukowski! pa je bila leta 1989 nagrajena na natečaju za erotično zgodbo.

Franjo Frančič se je rodil leta 1958 v Ljubljani, živi in dela v Istri. Je pesnik in pisatelj z izjemnim opusom, ki šteje več kot deset romanov, prav toliko knjig kratke proze in štiri pesniške zbirke, ne gre pa zanemariti tudi njegovih otroških in mladinskih del ter radijskih iger in dramskih besedil. Leta 1984 je izšel njegov prvenec Ego trip, sledili so Domovina, bleda mati, NE, Jeb, Istra gea mae, Trkaj, trkaj na nebeška vrata, Ledeni ogenj resničnosti, Hipo, Kam se skrijejo metulji pred dežjem (Kondor, izbor 1984-2008 ) in še mnoge druge. V zadnjih treh letih je bilo petnajst njegovih knjig prevedenih v angleščino, nemščino, srbščino, slovaščino, albanščino …