Ko je Ahmadou Kourouma obiskal male somalske begunce v Džibutiju, so mu ti predlagali, naj napiše knjigo o usodi otrok v Afriki. Tako je nastal roman Alahu ni treba – svojevrstna analiza sodobnega dogajanja v zahodni Afriki, diktatur, državljanskih vojn in medetničnih spopadov, ki s humorno-ironično držo črno kroniko neke dobe povzdigne v brezčasen dokument o človeški naravi.

Alahu ni treba je zasnovan kot pripoved otroka-vojaka o njegovi odiseji skozi kaos državljanskih vojn v Liberiji in Sierri Leone. Zanj je Kourouma prejel ugledno francosko literarno nagrado Prix Renaudot.

"Moj Larousse pravi, da je nagrobni govor govor v čast slavnemu pokojniku. Otrok vojak je najslavnejša osebnost tega konca dvajsetega stoletja. Kadar kakšen vojak otrok umre, je treba torej povedati njegov nagrobni govor, se pravi, kako je na tem velikem in klinčevem svetu prišel do tega, da je postal otrok vojak. To naredim, kadar meni paše, ni mi treba. To bom naredil za Sarah, ker mi je tako všeč, ker imam čas in ker je štosno." - Ahmadou Kourouma

Kourouma, kakor afriški avtorji nasploh, se nikoli ne izogiba angažiranosti, nasprotno, vsak njegov roman opozorja na sodobne probleme postkolonialne Afrike; vendar pa nikoli ne zapade v tendenčnost in tudi ne v pridiganje apokalipse.

Roman ima poleg literarno estetskih odlik še to prednost, da je po eni strani izrazito aktualen, po drugi pa nadčasoven, saj gre za umetniško anatomijo načina, kako se dogaja zgodovina, ki je v tem primeru zgodovina vojn in nasilja, in sicer na konkretnem primeru krvavih plemenskih spopadov v Liberiji in Sierri Leone v devetdesetih letih preteklega stoletja.

Gre za izviren, svež pogled na človeško naravo, ki je tudi za slovenskega bralca gotovo zanimiva izkušnja. Njegovo univerzalnost dokazuje tudi velik uspeh med anglofonsko publiko.« - Katja Zakrajšek