Fimfarum je zbirka devetnajstih modernih pravljic za vse generacije. Delo nadaljuje češko pravljično in humoristično tradicijo v najbolj žlahtnem pomenu in že spada v klasično zakladnico češke literature.

Avtor aktualizira klasične pravljične motive evropskih in azijskih pravljic ter jim dodaja svoje izvirne, avtorske pravljice. Fimfarum je s svojo jezikovno igrivostjo, smislom za jezikovno komiko, ironijo, duhovitostjo, zbadljivimi namigi ter prehodom k resnejšim temam izjemen podvig v češki literaturi zadnjih desetletij. S svojim pronicljivim komentarjem Werich pravljicam dodaja nove razsežnosti, hudomušno, a dobrohotno biča človeške slabosti in povzdiguje vrline, ne da bi pri tem moraliziral, vse z dobršno mero modrosti in šegavosti. Žlahten primerek češkega humorja.

Zbirka Fimfarum je bila večkrat ponatisnjena, nekatere pravljice so tudi dramatizirane, animirane ali upodobljene v filmski verziji ter tako živo navzoče v češki kulturni zavesti. Veliko priljubljenost si je avtor pridobil tudi z izbranimi pravljicami, ki jih pripoveduje sam in so posnete na gramofonski plošči.

"Majhni se pogosto bojijo velikih, vendar je vredno razmisleka tudi to, da se zelo veliki skoraj vedno bojijo neznatnih." -
Jan Werich, Palček

"Na srečo niso vsi ljudje tako neumni, da bi hoteli biti za vsako ceno pametni." - Jan Werich, Tri sestre in prstan

»Werichova jezikovna izpiljenost, smisel za komiko in sposobnost prehoda k resnejšim problemom znotraj pravljic pomenijo izjemen podvig v češki in evropski mladinski literaturi druge polovice 20. stoletja.« - Nives Vidrih

O avtorju

Jan Werich zavzema pomembno mesto v češkem kulturnem življenju 20. stoletja. Bil je človek mnogih talentov – pisatelj, dramatik, glasbenik, esejist in igralec.

V času med obema vojnama je skupaj z Ji?íjem Voskovcem ustanovil in vodil avantgardno Osvobojeno gledališče, v katerem sta bila tudi avtorja in igralca. Njune igre so bile polne poetične igrivosti (Vest Pocket Revue, 1927) in ostre politične satire (Rabelj in norec, 1943; Cifra in mož, 1937). Poudarjala sta nebrzdano veselje, grotesko, paradoks, parodijo in satiro, gledalcem pa sta ponudila izvirno obliko jazzovske revije s petimi pesmimi in plesnimi vložki. S svojo gledališko poetiko sta se posmehovala okostenelim konvencijam, sentimentalnim zgodbam, meščanskemu načinu življenja in konvencionalnemu humorju.

V letih 1939 do 45 je bil Werich z Voskovcem v emigraciji v ZDA in tam sta, čeprav v okrnjeni obliki, nadaljevala svojo gledališko dejavnost. Po vrnitvi v domovino sta ustanovila novo gledališče in ga poimenovala V + W. Leta 1948 je Voskovec ponovno odšel v tujino, Werich pa je deloval v različnih praških gledališčih in igral v filmih. Za glavno vlogo v filmu Cassandra Cat je leta 1963 prejel posebno nagrado žirije v Cannesu.