Leta 1970 rojeni alpinist, fotograf, glasbenik in pisec je pri devetih letih zbolel za rakom. Naslednja leta je povečini preživel po bolnišnicah in vmes, ko je bil pri močeh, zlagoma opravljal gorske vzpone. Pet let kasneje je stal na vrhu Mont Blanca. Odtlej ostenj ni več zapustil ...

Na beli steni je preplet dveh avtobiografskih zgodb: o odpravi in vzponu na še neosvojeni himalajski Peak 41 in zgodbe Urbanovega otroštva, ki se je pričela na zdravniškem pregledu, ko so ga »zaradi male bule v ustih« prvič zadržali v bolnišnici. Sledili sta dve operaciji, obsevanje ter leto in pol kemoterapije. Po tretji operaciji se je stanje počasi izboljševalo. V Chamonixu pod Mont Blancom si je rekel: »Če pridem na vrh, se začnem ukvarjati z alpinizmom.« še isto leto se je vpisal v alpinistično šolo."Zdi se nam vedno bolj mraz in po kratkem veselju prvih Zemljanov na Peaku 41, se počasi spomnimo na dolg sestop, ki nas danes še čaka. Zamenjam film, in ko se obrnem, ni ob meni nikogar več. Samo sunek vetra mi butne v obraz snežen drobir. Matic in Čečka sta že odšla in samo stopinje vodijo za rob. Naredim še nekaj posnetkov okoliških gora in pospravim fotoaparat pod vetrovko. Vzamem si nekaj čisto svojih trenutkov. Pogled seže skoraj onstran obzorja, polnega zaledenelih hribov in dolin. Čisto sam sem na vrhu ene izmed teh gora in zdi se mi, kot da sem sam na vsem svetu.
Zato še malo sedem v sneg. " - Urban Golob

»Po mnenjih zdravnikov je bilo že to popolno presenečenje, da sem sploh dočakal poletje. Po napovedih še prvega maja ne bi smel. Če je bilo po tej plati OK – sam sem mislil, da vse obstoječe težave pač sodijo zraven –, pa je šlo telesno z mano precej navzdol. Treba je bilo nekaj ukreniti. Tega se je zavedal predvsem oče in nekega poletnega dne sva se odpravila v hribe. Plezat. Zato, ker sem si plezat od nekdaj želel, in zato, ker sem moral migati, da bi ohranil vsaj skromno kondicijo.«

»Na beli steni je ena od izjemnih, drugačnih knjig o alpinizmu, nastala iz težke življenjske izkušnje – in presenetljivo, polna pozitivnega sporočila.« - France Zupan

»Prav ta zelo resnična, zelo 'zdrava' pripoved me je v rokopisu pravzaprav tudi najbolj pritegnila in obenem presunila. Nobene izumetničenosti, nobenih odvečnih besed – suha, na trenutke celo asketska pripoved o tem, kako se imamo ljudje med sabo: takrat, ko nam gre, in takrat, ko nam ne gre.« - Stojan Pelko