BOG - Navodila za uporabo

Opis vsebine:

O naravi odnosov, svetosti, iluziji in risalnem žebljičku

Kako naj uporabljamo Boga?!

Je res tako čudno govoriti o uporabljanju Boga?

Kot da tega ne počnemo že od nekdaj!

Da, uporabljamo Boga! Boga kot koncept in idejo, kot opravičilo in izgovor, kot korenček in palico.

Verjetno smo ga večkrat zlorabljali kot uporabljali, samo zato, ker ne poznamo realnosti sveta, realnosti Boga in realnosti sebe.

Dejanski Bog nikoli ni odsoten, ni tam zunaj, ni nedosegljiv in nedoumljiv.

Bog nas nikoli ni zapustil. Ob nas je, tukaj in zdaj. Si ga upamo doživeti? Ali pa bomo do smrti samo verjeli vanj? Nehajmo biti verniki, postanimo svetniki.

Odlomki iz knjige

/.../ Svet okrog nas je prepoln čudovitih reči, veličastnih stvaritev, čudežev. Ali temu rečemo znanost, religija ali misticizem, niti ni pomembno. Sodobni človek živi v svetu, kjer velja čudna mešanica resnic,  znanstvene, religiozne in magijske.

Zavestni vzgibi, misli in prepričanja ljudi so nenavadna mešanica napačnih podatkov, pristranosti, iracionalnih strasti in predsodkov, v katerih plavajo delci neke izbrane resnice, ki naj bi zagotavljala, da je zmes pristna in resnična. /.../

Kako naj uporabljamo boga?! Je res tako čudno govoriti o uporabljanju boga? Kot da tega ne počnemo že od nekdaj! Da, uporabljamo Boga! Boga kot koncept in idejo, kot opravičilo in izgovor, kot nagrado in kazen, kot korenček in kot palico. Verjetno smo ga večkrat zlorabljali kot uporabljali, samo zato, ker smo ujeti na list in ne poznamo realnosti. Kadar ne smemo poznati stvarnega sveta, vse nepojasnljivo postane »božje«, razmaže se po transcendenci, tudi če bi bilo z odprtim pogledom povsem samoumevno. Dejanski bog nikoli ni odsoten, ni tam zunaj, ni nedosegljiv in nedoumljiv. Povsod okoli nas je, med nami in popolnoma vsako malenkostjo. Pa tudi med vsemi temi malenkostmi.

Kje pa je Bog, kakršnega poznamo od verouka in pridig? Ga lahko vidimo kje drugje kot v prestrašenih očeh negotovih vernikov? In v togi drži verskih avtoritet? Za kaj vse je bil ta Bog uporabljan skozi stoletja?

Za kaj vse uporabljamo svetovna gorovja? Redko kdo ob omembi hribov ne pomisli na njihovo uporabno vrednost, četudi le v smislu estetskega ugodja. Hribi so rudnine, kamnine, voda, les, sprehodi, alpinizem, turna smuka, vojaške postojanke, templji, koče, zelišča, razgled, svež zrak ...

Gorovje nam vzbuja občudovanje in strahospoštovanje, zaradi njega se kregamo in po njegovih pobočjih tekmujemo, vrtamo v njegove globine za surovinami za svoje prevzetnosti, vihtimo se na vrh, da bi dokazali svojo moč. Gorovje je lahko ovira med tistim na levi strani in tistimi na desni, lahko pa je tudi vez, če se ga odločimo tako uporabiti.

Nič drugače ni z bogom. Ko ga omenimo, se v mislih pojavijo podobe templjev, cerkva, molitev, pridig, spovedi, donacij, filantropije, verskih ločin, verske nestrpnosti, verskih vojn. Je tu res bog? Ali pa le Bog, ki ga uporabljamo za raznolike osebne namene – za oblast, za dobiček, za samovšečnost, za združevanje pod različnimi zastavami in nato spore med njimi. Kateri Bog je vzrok spora med islamom in judovstvom, islamom in hinduizmom, med katoličanstvom in protestantizmom? Kdo je določil, da je treba Boga tako uporabljati? Bog?!

Kakšno opravičilo lahko najdemo v njem za vse norosti, s katerimi pritiskamo drug na drugega in na naravo? Ni ga. Ne more ga biti. Norosti botruje kanonizacija svetništva. Edina rešitev problema je popularizacija nereligioznega svetništva, ki ga lahko dosežemo le z izobraževanjem, ki temelji na izkušnji odnosov med človekom in vesoljem kot celoto. Sedanje izobraževanje temelji na pomnjenju interpretacij o delcih in predalčkih vesolja, odnosov pa v učnih načrtih praktično ni. Zato je tudi duhovščina zelo daleč od svetništva. To je jasno vidno po načinu, kako vsi po vrsti uporabljamo Boga in kako hitro z njegovim imenom na ustnicah zavijamo nepravičnost in okrutnost v »višje« namene za »višje« dobro, kakor smo bili zdresirani po merilih družbenih avtoritet.

--------------------------------------------------------------------------------

Ko ljudje rečejo, da je bog ljubezen, tudi nevede sporočajo, da bog ni ne na tej ne na oni strani odnosa, ampak predvsem vmes. Ni pomembno, ali je predmet ljubezni reč ali ideja. Če je vmes ljubezen, je vmes bog. Kateri bog? Krščanski? Ali poganski? Tisti, ki je tako svet, da zmore povezovati nepovezljivo, tudi krščanstvo in poganstvo, islam in budizem, znanost in poezijo, cinizem in nesmisel.

--------------------------------------------------------------------------------

Kadar so sveti možje razlagali svoje svete izkušnje, tega niso počeli zato, da jih nam ne bi bilo treba osebno doživeti, ampak zato, da bi pri lastnih izkušnjah laže ločili avtentične od nepristnih. Toda postopoma se je »to je prava smer«, »tako je dobro« spremenilo v »to je edina prava smer«, »samo tako sme biti!« Duhovni vodiči so postali duhovni zakoniki. Kjer je zakon, so kazni, kjer so kazni, je krivda, kjer je krivda, je strah, kjer je strah, ni svobode, kjer ni svobode, ni miru, kjer ni miru, ni svetih izkušenj, kjer ni svetih izkušenj, postane religija politična ustanova. Kot taka začne uveljavljati moč s političnimi sredstvi, živega, svetega boga pa izrine na svoje obrobje ali celo povsem izobči. Interpretacija duhovne izkušnje ostane živa, če jo uporabljamo kot vodilo, ne pa kot zakon. Poleg tega lahko o njej razpravljamo samo, če imamo tudi sami tovrstno izkušnjo.

--------------------------------------------------------------------------------

Ko je mitologijo z mnogimi bogovi zamenjala bojda naprednejša mitologija z enim bogom, ki zagovarja enost življenja pod okriljem edinega duhovnega središča, se enotnost v praksi ni najbolje prijela. Mnogoboštvo se je nadaljevalo, le da zelo zlovešče. Edinega Boga so si po vrsti prilaščale posamezne skupine, najprej ena, nato druga, potem tretja ... pri vseh je bil Bog menda isti, ampak po simboliki se je vse bolj razlikoval. Če je klasično mnogoboštvo politeizem, je sedanje »enoboštvo« parsteizem, saj je edini Bog (kot simbol) razdrobljen na množico podob (malikov). Na tisoče ločin »monoteističnih« religij ne časti več celega Boga, temveč njegove delce, njegove dvodimenzionalne podobe. Zakaj bi sicer potrebovali toliko religij, ki naj bi vse častile istega Boga? Še huje – toliko ločin ene in iste religije? In zakaj se v religijah dogaja toliko tega, proti čemur naj bi stale (malikovanje, elitizem, politiziranje, pridobitništvo, duševna, duhovna, spolna zloraba …)?

--------------------------------------------------------------------------------

Iz nezaznamovane izkušnje vznika modrost, iz osredotočenosti na cilj pa učenost. Moder človek živi v miru s svetom, bogom in seboj, učen človek se bori za prevlado nad svetom, Bogom in seboj. Modrost na podlagi izkušnje poenostavlja življenje, učenost ga na podlagi interpretacij zapleta.

O AVTORJU