Opis vsebine:

Pero Simić Tita pokaže v nekoliko drugačni luči kot smo bili vajeni do zdaj. Ne kuje ga v zvede kot večina dosedanjih avtorjev, vendar ga tudi ne zaničuje. Postopoma riše njegovo profil od ministranta, zagrizenega vojaka prve svetovne vojne, do partijskega začetnika in povzpetnika. Od zaporniškega bonvivana, nekoliko spornega šefa jugoslovanskih komunistov, do prekanjenega gverilca, neviteškega čistilca vojnih in povojnih poltičnih nasprotnikov ter oboževalca Stalina.

V povojnem obdobju ga prikaže kot partijskega trdorokca na notranjepolitičnem področju in pravega internacionalista na mednarodnem področju, ki kariero zaključi z neverjetno velikim mednarodnim ugledom in državo pusti tik pred gospodarskim zlomom. Vse trditve so dobro podprte z navedbo izvirne arhivske in druge dokumentacije.

Pomembno spoznanje, ki ga prinaša duh Simićevega pisanja, je spoznanje, da je bil Titov sistem take vrste, da praktično nobena odločitev o svobodi in aretaciji - življenju in smrti posameznikov ali celih skupin, ni mogla biti sprejeta brez njegove odobritve.

Prva izdaja te knjige je bila natisnjena konec maja 2009 v Beogradu v 15.000 izvodih. Razprodana je bila v desetih dneh. Podoben uspeh je knjiga doživela na Hrvaškem, kjer so že po dveh tednih natisnili drugo izdajo TITA.

Avtor se je po tem uspehu lotil še dodatnih raziskav. Za slovensko dopolnjeno izdajo je pripravil še več kot sto novih dejstev o Titu in njegovem času. In to iz vseh obdobij njegovega življenja.

V tej knjigi so javnosti prvič predstavljeni dokumenti Vojnega ministrstva Avstro-Ogrske, ki je decembra 1915 svojega hudo ranjenega podoficirja Josipa Broza iz okolice Klanjeca v Zagorju razglasilo za mrtvega.

V tej izdaji sta prvič objavljena dva sklepa, ki ju je na Titovo zahtevo konec decembra 1950 v pričakovanju sovjetskega napada na Jugoslavijo sprejelo najožje jugoslovansko vojaško in politično vodstvo. Prvi sklep je bil, naj se člani Politbiroja CK KPJ skupaj z družinami umaknejo z Dedinja, drugi pa, naj se jugoslovanski vrh, če zares pride do sovjetskega napada, »z močno vojsko umakne iz države«, kasneje pa naj bi se z isto vojsko poskušal »vrniti, da reši socializem v Jugoslaviji«.

V slovenski izdaji knjige je prvič objavljeno tudi mnenje Russellovega Mednarodnega sodišča za vojne zločine, naj se Titu sodi za zločine, storjene na Golem otoku v letih od 1949 do 1956. Objavljen je tudi podatek, da je bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na »začasnem delu v tujini« 65 odstotkov vojnega sestava JLA.

Bralcem se prvič predstavlja tudi sklep srbskih oblasti iz leta 1974, naj se zaradi akademskih kritik, ki so jih na račun Titovega režima objavljali nekateri profesorji Filozofske fakultete v Beogradu, ukine ta univerzitetna ustanova.

Prvič so objavljeni podatki o Titovih plačah, otroških dodatkih in dnevnicah. Tu je tudi zgodba o tem, kateri znani svetovni politiki niso hoteli podpreti Titove kandidature za Nobelovo nagrado za mir.

Prvič so objavljeni tudi odlomki iz Titovega dnevnika; zanj do pred kratkim ni vedel nihče.
Med številnimi novimi zgodbami je tudi zgodba o poskusih Titovega prvega partijskega operativca Staneta Dolanca, da bi svojega partijskega šefa opozoril na pomanjkljivosti jugoslovanske ustave iz leta 1974, po kateri je bilo treba za prevoz navadnega bagra od Bora do Trbovelj zbrati šest dovoljenj in izgubiti trideset dni.

Avtor zato upa, da bodo slovenski bralci s temi in številnimi drugimi dopolnitvami dobil še popolnejšo sliko o Titu in nekdanji Jugoslaviji.