V naročju

Opis vsebine:

Alenka Rebula nam po svoji globinski poti, nekako kot reka ponikalnica, vrača pesem. Pesem ni več šifra s kristalnimi odsevi, ki počiva na od bralca oddaljeni strani. Ni pisava, v kateri moraš ugibati, kje se skriva emocija. Pesmi Alenke Rebula zmorejo močno metaforiko, nenavaden čustven naboj in obenem milino, ki se obrača od sočloveka, do otroka, do moškega, do očeta, do matere, do naroda, do drugega, ki vendarle je in ni izginil.

Beseda ljubezen ni več popevkarsko banalna. Vrača se nam kot zavest o sebi, ki potrebuje trud. Pomeni odnos do drugega, ki zahteva boj in muko, a pomeni odkritje, da drugi je, da lahko pride, se odkrije in potem nismo pribiti na križ gluhe samote.

Blagor ženskam

Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi stopali

blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde

blagor ženskam,
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca

blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem

blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih,
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost

z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih,
okrogle
kot tople marelice
v poletni zarji

blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje

blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi

z otročiči v naročju
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu

blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen.

O AVTORJU