Opis vsebine:

Večina staršev ve, kako pomembno je, da otrokom povedo svojo zgodbo, spet in spet, tako da iz pripovedi razberejo, kdo so in komu pripadajo. To si pripovedujemo ob kuhinjski mizi. Zgodbe ob vseh kuhinjskih mizah pripovedujejo o enakih stvareh, to so zgodbe o imetju, pridobivanju in izgubljanju, zgodbe o spolnosti, moči, bolečini, ranah, pogumu, upanju in zdravljenju, o samotnosti in koncu samotnosti. Ko jih pripovedujemo, si pripovedujemo človeško zgodbo. Zgodbe, ki se nas dotaknejo v kotičku skupne človeškosti, nas prebudijo in znova stkejo v družino.

Mlad psihiater, ki si je pred leti zaželel globlje spoznati ljudi na robu smrti, se je udeležil ene mojih seans. Nekdanji pretepač, čigar roke so bile prekrite s tetovažami, je govoril o globoki ljubezni, ki jo je čutil do svoje mlade žene, umirajoče za rakom, o tem, kako ga je ljubezen zasačila nepripravljenega in ga zato zacelila. Medtem ko je v jeziku ulice pripovedoval o sebi in izkustvih tesne bližine in nežnosti z ženo, sem ošinila mladega freudovskega psihiatra. Prenehal si je zapisovati. V očeh so se mu zasvetlikale solze. Po pacientovem odhodu sem ga vprašala, ali se je med seanso naučil kaj koristnega. Pobito se je nasmehnil.
»Vsi smo več, kot se zdimo,« je rekel.

Ko se nekaj konča, se vedno začne nekaj drugega, in ko se nekaj začne, se vedno nekaj konča.

Del v nas, ki občuti trpljenje, je isti del, ki občuti radost. 

Misli ob kuhinjski mizi so povzete iz uspešnice Zgodbe ob kuhinjski mizi, zbirke zgodb, ki opominjajo, da življenje najbolj bogatijo stvari, ki jih ne moremo meriti. Vodijo k spoznanju, da je življenje bogatejše, kot smo menili, ljudje pa boljši, kot smo verjeli.
Misli ob kuhinjski mizi se dotikajo vseh življenjskih vprašanj – od trpljenja in bolečine do ljubezni, vere, čudežev in smisla.