Skoz pomladni dež bom šla

Če te pokliče Ljubezen
prisluhni ji
Morebiti
Zadnjikrat slišiš
Njen sirenski glas

Ljubezen v vseh možnih oblikah in vsa možna občutenja ljubezni. Neizrečena, neizhrepenjena, neuničljiva, neizživeta… na veke vekomaj večna. Od črke do črke, od pričetka do zadnjega verza je neposredna, čuteča, trpka in večno ljubeča. Zbrana poezija Mile Kačič tokrat na enem samem mestu, v knjigi Skozi pomladni dež bom šla.

Pomladno jutro, vstalo iz noči,
v predivo megle skrilo je obzorje.
Tam daleč, daleč zadaj, tam je morje,
še dlje za morjem sonce je in ti.

"In tako je ostala ujetnica poezije, ki ji je z možnostjo izpovedi nudila edino olajšanje. Da je bilo res tako, kaže vsa njena poezija, ki je tako rekoč od prve do poslednje pesmi posvečena in predana ljubezenskemu čustvu..."
Janez Menart

"O, vzemi takrat v tople me dlani,
položi čisto blizu me srca
da si me ljubil, šepni, pa morda
še v zadnje srečanje odprem oči."

O avtorici

Sploh ni pomembno po čemu pomnimo Milo Kačič, bodisi po njenih filmskih in gledaliških vlogah, bodisi po njenih pesmih, bodisi po njenih nagradah, priznanjih… Navsezadnje je dobila Zlato areno (1978), bila je razglašena za igralko leta na Festivalu slovenskega filma v Celju (1986), bila je proglašena za Slovenko leta (1994)… In če sta ji gledališče in film namenjala bolj komične vloge, se je v življenju, bolj kot ne, znašla v tragični vlogi. Kolikorkoli je ljubila in se razdajala, toliko je ostaja sama v svoji bolečini, naposled toliko, da je lahko vsa ljubeča zapustila tudi pisno sled.

Ob njenem pesništvu je Janez Menart zapisal: "Pesmi - če nastajajo - nastajajo predvsem iz občutka brezmejne opojne sreče ali pa iz najbolj črnega obupa; pri tem je zanimivo, da se prve kaj rade kmalu izpojejo, medtem ko drugim noče in noče biti konca."

Mila Kačič (1912-2000) > Sploh ni pomembno po čemu pomnimo Milo Kačič, bodisi po njenih filmskih in gledaliških vlogah, bodisi po njenih pesmih, bodisi po njenih nagradah, priznanjih… Navsezadnje je dobila Zlato areno (1978), bila je razglašena za igralko leta na Festivalu slovenskega filma v Celju (1986), bila je proglašena za Slovenko leta (1994)… In če sta ji gledališče in film namenjala bolj komične vloge, se je v življenju, bolj kot ne, znašla v tragični vlogi. Kolikorkoli je ljubila in se razdajala, toliko je ostaja sama v svoji bolečini, naposled toliko, da je lahko vsa ljubeča zapustila tudi pisno sled.

Ob njenem pesništvu je Janez Menart zapisal: "Pesmi - če nastajajo - nastajajo predvsem iz občutka brezmejne opojne sreče ali pa iz najbolj črnega obupa; pri tem je zanimivo, da se prve kaj rade kmalu izpojejo, medtem ko drugim noče in noče biti konca."

O, vzemi takrat v tople me dlani,
položi čisto blizu me srca
da si me ljubil, šepni, pa morda
še v zadnje srečanje odprem oči.