Opis vsebine:

Adrijansko morje

Buči, buči, morje adrijansko!
Nekdaj bilo si slovansko,
morje adrijansko!

Ko po tebi hrastov brod
vozil je slovanski rod,
ko ob tebi mesta bela
naših dedov so cvetela,
ko so jadra njih vojske,
še nosila njih ime!

Tiho, tiho, morje, kam si djalo?
Al brodove pokopalo?

Morje ni jih pokopalo,
ob peči jih ni razdjalo,
da jih videti ni več,
tega kriv je tuji meč!

(Simon Jenko)

...

Iz spremne besede

Delo, ki je pred vami, je cvetober ali cvetnik slovenskih domoljubnih pesmi po našem izboru. Skušali smo zbrati čim več slovenskih domoljubnih, rodoljubnih, domovinskih, narodno zavednih, upornih in bojnih pesmi.

Naše delo je bilo precej zahtevno. Slovenci žal ne premoremo celovite, niti poljudne, kaj šele znanstvene študije tovrstnih pesmi. Resda imamo dve pomembni antologiji - Sveta si, zemlja (Franc Zadravec, Sveta si zemlja. Slovenska pokrajinska in domovinska pesem, Prešernova družba, Ljubljana 1988) in KJE, domovina, si (France Pibernik, KJE, domovina, si: antologija slovenske domovinske pesmi od Valentina Vodnika do danes, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2009), vendar obe začenjata z izborom slovenskih pesmi časovno dokaj pozno, še zlasti pa premalo ustrezno obravnavata to obsežno tematiko v 19. stoletju, ko je le-ta dosegla svoj prvi vrh. Zelo pomembna je nova antologija Mire Cenčič z naslovom Primorske pesmi rodoljubja in tigrovskega upora (založilo Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, Koper 2010), ki sistematično predstavlja pesmi 20. stoletja, vezane na italijansko okupacijo po prvi svetovni vojni, fašizem in drugo svetovno vojno ter slovenski osvobodilni boj, ki so seveda omejene na Primorsko oziroma na zgodovinske dežele Istro, Trst, Goriško-Gradiščansko in Benečijo.

Razen zgoraj omenjenih moramo navesti tudi Slovensko pesništvo upora, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, Marije Stanonik, Borisa Paternuja in Irene Novak Popov ter njeno nadaljevanje z enakim naslovom Borisa Paternuja in Irene Novak Popov, ki je izšla leta 1995 pod okriljem Dolenjske založbe in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. V obeh teh knjigah je objavljeno slovensko partizansko pesništvo in pesništvo protifašističnega upora Slovencev pod Italijo med obema svetovnima vojnama. Prav tako obstaja delo Marije Stanonik in Zdenke Primožič, Antologija pesmi iz druge svetovne vojne, ne glede na to, na kateri strani so se znašli njihovi avtorji, Dolenjska založba, Ljubljana 2000. Pesmi, napisane v 20. stoletju so torej dokaj dobro predstavljene, to pa nikakor ne velja za starejše slovenske domoljubne pesmi, zlasti tiste iz 19. stoletja. Prav zato smo se v Zvezi Domoljubnih Društev Hervardi posvetili prav tem pesmim oziroma smo v tem cvetniku zajeli obdobje od začetkov slovenskih posvetnih pesmi do druge svetovne vojne.

Izraz antologija (grško anthologia), ki se pri nas uporablja nekako od začetka 19. stoletja, je sestavljen iz dveh grških besed anthos v pomenu "cvet" in izpeljanke iz besede leg - legien v pomenu "izbirati". Beseda je prvotno v slovenščini pomenila "cvetnik, cvetober ali zbirka cvetja". Danes antologija pomeni zbirko, tudi izbor najlepših, zlasti leposlovnih del, npr. pesmi, črtic ali novel raznih avtorjev. Današnji pomen je dobila po naslovu bizantinskega zbornika epigramov Antologija nastalega okoli leta 1300.

Naš domoljubni cvetnik ali antologija predstavlja zbirko najlepših slovenskih pesmi, ki so plod gotovo enega najstarejših slovenskih čustev - slovenskega samozavedanja. Neobstoj pesmi s tovrstno vsebino v obdobju reformacije in protireformacije nikakor ne pomeni, da ne moremo ali ne smemo govoriti o slovenskem samozavedanju. Že samo dejstvo o obstoju slovenske literature v 16. stoletju potrjuje obstoj prvotnega čustva samozavedanja, ki je sprožilo nastanek slovenskega tiskanega slovstva. To čustvo je po našem mnenju prvobitno in s tem mnogo starejše od prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku. Zagotovo lahko govorimo o slovenskem samozavedanju že od trenutka, ko so naši davni predniki prišli v stik s tujo besedo in posledično tudi kulturo, kar pa se je zagotovo zgodilo že v pradavnini. Morda to samozavedanje takrat res ni bilo zelo intenzivno. Vsekakor pa je samozavedanje postalo precej bolj množično ob prvi zasedbi delov slovenskega ozemlja s strani tujerodnih prišlekov ali okupatorjev. Tudi zato, in predvsem zaradi manjšega števila izobraženih oziroma pismenih, se v slovenščini niso mogli ohraniti pisani viri tovrstne poezije. So se pa ohranili ljudski viri v obliki številnih ljudskih bajk in pripovedk ter ljudskih pesmi, ki jasno kažejo na trajno prisotnost slovenske narodne samozavesti.

Domoljubne pesmi v pričujočem cvetniku - antologiji končujemo z letom 1941 oziroma z začetkom 2. svetovne vojne na Slovenskem. Razlogov za to je več, a naj navedemo poglavitna. Prvi je zagotovo ta, da so današnjim generacijam Slovencev manj znane domoljubne pesmi iz 19. stoletja in iz obdobja pred drugo svetovno vojno. To obdobje je zaznamovano z veličastnim vrhuncem slovenske narodne misli in politične volje. Njegov odraz so veliki slovenski narodni tabori med leti 1868 in 1871. V tedanjem taborskem gibanju naših prednikov je sodelovalo med 150.000 in 170.000 Slovencev, kar so velikanske številke celo za današnji čas.