Opis vsebine:

Znameniti Idrijčan Jožef Mrak spada med najvidnejše slovenske politehnike 18. stoletja, saj se je zapisal v zgodovino kot vrhunski jamomerec, geodet, kartograf, predavatelj na strokovnih šolah, slikar in še posebej kot graditelj »slovenskih piramid« - mogočnih klavž na Idrijci in Belci. Freske tega vsestranskega ustvarjalca že 250 let krasijo celoten obok župnijske cerkve v Spodnji Idriji.

Mrakovo obsežno in dragoceno kartografsko zapuščino hranijo muzejske in arhivske ustanove od Idrije in Ljubljane do Dunaja. Znani raziskovalec zgodovine slovenske znanosti in tehnike dr. Sandi Sitar je Mraka upravičeno uvrstil v knjigo Sto slovenskih znanstvenikov (1987).

Mojster Mrak je vsakemu svojemu izdelku vtisnil pečat umetniškega daru in ob znanju tehničnega risarja izkazoval tudi rutino prostoročnega upodabljanja in ilustrativnega pripovedovanja. Njegov Načrt in prerez idrijske živosrebrne jame (1770) odstira privlačne poglede na dogajanja v rudniškem podzemlju: tu vidimo rudarje z oljenkami, kopače, vozače s trugcami, tesarje in izvoznike, ki z vitlom dvigajo rudo.

Prikazani so tudi tloris in naris rovov in jaškov, panorama mesta, španska žgalna peč, grablje na Idrijci, pakiranje živega srebra, Merkur s posvetilom ter celo nastop rudarske godbe.

Rojstni dan Jožefa Mraka, 25. februar 1709, je vpisan v krstni knjigi takratne idrijske kaplanije, saj je rudarska Idrija vse do leta 1752 spadala pod pristojnost župnije v Spodnji Idriji. Mrakova majhna rojstna hiša, nekoč Idrija št. 43, je stala v mestnem predelu, imenovanem po domače Kurji vrh, na območju blizu sedanje gimnazije ali nad njo. Ob skromni hiški je Mrakova številna družina posedovala nekaj travnika in vrt. O mladosti Jožefa Mraka je znanih le malo podatkov.

Možno je, da se je ob fizičnem delu ukvarjal s samorastniškim ljudskim slikarstvom – podobarstvom in se morda slikarsko tudi nekaj šolal. Pri rudniku živega srebra se je redno zaposlil leta 1736 in podjetju zvesto služil do upokojitve leta 1776. Rudniški predstojnik Franc Anton Steinberg ga je kot najboljšega gojenca hitro pritegnil k jamomerskemu in kartografskemu delu.

Nadarjeni Mrak je napredoval v vodilnega tehničnega risarja, po letu 1753 pa je v pisnih virih redno omenjen kot glavni rudniški jamomerec – Marckscheider. Dolga leta je prevzemal in izvrševal zahtevne strokovne in operativne naloge ne le v Idriji, ampak tudi v mnogih deželah prostranega habsburškega cesarstva. Službeno kariero je zgledno dokončal, zato so mu leta 1778 podelili častni naziv jubilarni (zaslužni ali celo proslavljeni) geodet. Njegovo poklicno in strokovno delo je dostojno nadaljeval sin Anton Mrak (1739 – 1801).