Čudovito življenje Josipa Broza Tita je knjiga, ki znamenitega predsednika obravnava nekoliko drugače kot množica knjig, ki so brezmejno poveličevale njegovo osebnost. Avtorju Žarku Petanu se je Titovo življenje kazalo kot neskončen niz pustolovščin, nenavadnih naključij, prikrojene zgodovine, izmišljenih zgodb, ponaredb, propagandnih sloganov in kar je še podobnih ukan, s katerimi spretni politični manipulatorji ustvarjajo karizmatične osebnosti, ki se nekega dne kot milni mehurčki razpočijo in od njih ne ostane prav nič.

Napisati knjigo o Titu je bilo zame predvsem vprašanje izbire ustrezne literarne oblike, ki bi se najbolj prilegala temi oziroma naslovnemu junaku, ki je bil v tem primeru najpomembnejša postavka zastavljene naloge. Nisem si mogel predstavljati, da bi se lotil resne interpretacije njegovega življenja od rojstva do smrti ali celo poglobljene zgodovinske analize časa, v katerem je živel, ter konkretnih okoliščin, ki so vplivale nanj in ga sooblikovale.

Za takšen pristop sem imel premalo vednosti o zgodovini polpretekle dobe, pa me tudi ni zanimal, zame je bil Tito predvsem literarni lik. Zato sem že takoj na začetku priprav za pisanje knjige odrinil na obrobje zanimanja željo, da bi opisal in ocenil Titov prispevek k zgodovini jugoslovanskih narodov od druge polovice tridesetih let, ko je postal generalni sekretar jugoslovanske komunistične partije, pa do njegove smrti v letu 1980.

Upoštevajoč že velikokrat potrjeno pravilo, da v literaturi vsebina določa obliko, sem sprva čisto resno razmišljalo operetnem libretu (seveda ne kot književni zvrsti, ampak kot o estetski oznaki), o groteskni farsi ali vsaj huronski burki. Titovo življenje se mi je kazalo, še preden sem se začel podrobneje ukvarjati z njim, kot neskončen niz pustolovščin, nenavadnih naključij, prikrojene zgodovine, izmišljenih zgodb, ponaredb, propagandnih sloganov in kar je še podobnih ukan, s katerimi spretni politični manipulatorji ustvarjajo karizmatične osebnosti (seveda z njihovo vednostio in tudi z njihovim sodelovanjem), ki se nekega dne kot milni mehurčki sami od sebe razpočijo in od njih ne ostane prav nič.

Tudi Tito se ni izognil tej usodi, petnajst let po svoji smrti je postal v bivši Jugoslaviji, kjer je šestintrideset let vladal s čvrsto roko, skoraj popoln brezimnež, neoseba, pa čeprav je njegova krivda za vse grozote, ki so se dogajale v »njegovi državi«, zlahka dokazljiva. Dopuščam možnost, da bodo bivši komunisti, ki zdaj pod drugačnimi imeni spet osvajajo oblast, poskušali oživiti njegov mit.

Pri tem jim gredo na roko zaostrene socialne razmere, strankarske razprtije, šovinistični spopadi, ki v času komunistične diktature niso bili mogoči, in predvsem pomanjkanje zgodovinskega spomina.