Opis vsebine:

KAKO SEM PRETALIL OSVOBODITEV V ...Enaidevetdeseto vojno sem prestal kot eskapist, dezerter, kot antagonist. Najbrž zato, ker sem svojo odločilno zelenjavno bitko za osamosvojitev čutil kot že izvojevano ... Podoživel pa sem, hotel ali ne, ves njen zoc in patos.

Medtem ko so Marsovci urinirali, za blagor rojstva naroda, na levi uč padreta papeža in v keš, sem, varno spravljen v slikarsko prejo, tega žgočega julija predano, smelo, ja, celo drzno (vsaj prepričan sem bil v to) pihal in pomakal v nekaj, kar spet ni bilo "ne zame, ne moje".

Sedaj, ko se, po okroglih desetih ugodinah in sredi nove vojne in začetka, oziram nazaj čez teh nekaj slik, si mislim: žbljac, le kako mi je uspelo spraviti skupaj nekaj tako neokusnega?! Je bila to zgolj cena za tisti blazotni užitek, ki si me vselej, kadarkoli trendom, trenjem in bitkam obrnem rit, vzame?

Očitno sem pregloboko buljil v vse ono, kar se mi že, odkar vem zase, jasno upira, v vse ono, kar sem se tedaj še trudil dojeti: odkod patos domačijskosti, te male-nesvoje-letukajšnjosti, domovinjenosti, papežkosti, potvorb, bele straže...? Ogromni kosmi vsega tega so se, vtem, ko sem bil popolnoma "zunaj", popali, popali, popali name.

In to mi teh devet razglednic jasno bruha nazaj. Vedno si najprej in predvsem in dolgo del vsega, kar odklanjaš, proti čemur se uriš, bodriš in boriš ... Moj jezik je star, borba pa mlada, topla, zmehčana in neprestana.

Kdo ima dovolj mesa za zmago? Nihče. Zato se nobena vojna nikoli ne konča. Itak! Sličice prenasičice so preobložene, "vsebinsko" nečitljive ...