Divji moški

Knjiga o moških

Divji moški je sijajno in izborno napisana meditacija, neprecenljivi prispevek k vse bolj odmevnemu pogovoru o tem, kaj pomeni biti moški. Blyjevo videnje temelji na delu z moškimi in spominih iz lastnega življenja. Govori o razdiralnih učinkih nenavzočih očetov in obžaluje izginotje moških iniciacijskih obredov. Ob Grimmovi pravljici Železni Janez, v kateri mentor ali Divji moški vodi mladeniče skozi osem stopenj razvoja, nas spominja na že dolgo pozabljene podobe zaščitniške, a tudi čustveno obarvane moškosti.

Robert Bly je eden največjih sodobnih ameriških pesnikov in prevajalcev ter dobitnik številnih nagrad za pesniške zbirke. Divji moški je njegovo prvo daljše prozno delo, v katerem združuje svoje poglobljeno vedenje z raziskovanjem mitov, legend, književnosti, psihologije in antropologije. Živi in piše ob jezeru v Minnesoti ...

Osnova je pravljica Železni Janez, ki sta jo zapisala brata Grimm. Plod sodelovanja z jungovsko psihoanalizo pa je prav posebna razlaga tega mita. Razlaga jo z mitološkega, psihološkega vidika in tudi z vsakdanjega vidika. Od začetka do konca je namenjena odkrivanju pristne moške moči.

Knjigo uvaja avtorjevo razmišljanje o današnjih poženščenih moških, ob katerih je veliko energičnih, moških žensk. Po zanikanju mačizma nežni moški niso našli svoje vloge. Po skoraj desetletnem delu z moškimi je Bly v Divjem moškem raziskal razsežnosti moške iniciacije, ki je v današnjem modernem svetu zanemarjeno področje.

Knjiga je odlično branje za ženske, ki bi želele izvedeti kaj več o pravi moški naravi in branje za moške, ki želijo ponovno najti stik z njo.

Odlomek

Očetje in sinovi v plemenskih kulturah so nekako šaljivo strpni drug do drugega. Sin se mora veliko naučiti in preživlja z očetom ure in ure, ko uspešno ali neuspešno izdelujeta puščične osti, popravljata kopja ali sledita zviti živali. Ko oče in sin resnično preživljata dolge ure drug ob drugem, kar za nekatere očete in sinove še zmeraj velja, z očetovega telesa prehaja na sinovo nekakšna snov, ki je skoraj kot hrana.

Sodoben um bi nemara želel opisati izmenjavo med očetom in sinom kot nekakšno posnemanje ali prevzemanje drže, vendar menim, da poteka snovna predaja, kakor da bi iz očetovega telesa prehajala nekakšna snov neposredno v sinove celice.

Sinovo telo – ne njegov um – sprejema, oče pa ga hrani na ravni, ki je globoko pod zavestno. Sin ne sprejema zdravljenja z rokami, marveč zdravljenje s telesom. Njegove celice sprejemajo vedenje o tem, kakšno je odraslo moško telo. Mlajše telo spozna, na kateri frekvenci vibrira moško telo. Prepoznava pesem, ki jo pojejo celice odraslega moškega, pa tudi ples očarljivih, elegantnih, samotnih, pogumnih in napol sramežljivih moških molekul.rnV dolgih mesecih, ki jih sin preživi v materinem trenuhu, se njegovo telo odlično uglasi z ženskimi frekvencami; nauči se, kako oddajajo ženske celice, kdo se v tem resonančnem polju komu uklanja, katere živali tečejo čez travnato jaso, čemu telo prisluškuje ponoči, kateri so površinski in kateri globinski strahovi.

Kako čvrsto postane sinovo telo pred rojstvom in po njem, kako odličen sprejemnik zgornjih in spodnjih frekvenc materinega glasu! Sin se uglasi s temi frekvencami ali pa umre.rnSedaj, stoje ob očetu, medtem ko popravljata puščične osti ali pluge ali spirata bate v bencinu ali pomagata živalim med kotenjem, ima sinovo telo priložnost, da se na novo uglasi. Počasi, po mesecih in letih, začnejo njegove telesne strune odzvanjati na osorno, včasih zahtevno, čemerno humorno, nespoštljivo, nestrpno, trmasto, kljubovalno starejše moško telo, ki ljubi tišino. Tako moške kot ženske celice igrajo čudovito glasbo, toda sin mora odzvanjati na moško in tudi na žensko frekvenco.rnSinovi, ki se ne uglasijo na novo, vse življenje trpijo lakoto po očetu.

Mislim, da je »lakota« pravi izraz za to koprnenje: telesu mladega moškega primanjkuje soli, vode ali beljakovin, podobno kot sestradanemu telesu in spodnjemu delu prebavil primanjkuje beljakovin. Če jih želodec ne dobi, začne počasi nažirati mišice. Taki sestradani sinovi postavajo okrog starejših moških kot brezdomci okoli ljudskih kuhinj. Podobno kot brezdomci se sramujejo svojega počutja, brezimne, grenke, neizbrisne osramočenosti.

Ženske ne morejo nadomestiti te posebne manjkajoče snovi, pa naj jih do lačnih sinov navdaja še tako sočutje. Pozneje jo sin nemara skuša dobiti od ženske svoje starosti, vendar tudi to ne deluje.

O avtorju

Robert Bly je eden največjih sodobnih ameriških pesnikov in prevajalcev ter dobitnik številnih nagrad za pesniške zbirke. Divji moški je njegovo prvo daljše prozno delo, v katerem združuje svoje poglobljeno vedenje z raziskovanjem mitov, legend, književnosti, psihologije in antropologije. Živi in piše ob jezeru v Minnesoti.