Opis vsebine:

Florinda Donner je stopila v svet čarovništva in zdravilcev, ki si predajajo starodavna vedenja, med bivanjem pri doni Mercedes Peralta v nekem mestecu na severu Venezuele.

Kot je Carlos Castaneda predajal nauke dona Juana, nas Florinda Donner popelje v srce in dušo duhovne zdravilke in natančno poroča o dogodkih, v katerih tudi dejavno sodeluje.

Njena pripoved se odlikuje po izjemno natančnih opisih sveta, v katerem se zdravilec in bolnik sporazumevata v jeziku čarovništva in sanj.Dona Mercedes mi je z zgodbami hotela pokazati, da čarovnice, pa tudi običajni ljudje, lahko uporabljajo izjemne sile, ki obstajajo v univerzumu, za spreminjanje toka dogodkov, toka lastnega življenja in življenja drugih ljudi. Tok dogodkov je imenovala "kolo usode", postopek vplivanja nanj pa "čarovniška senca".

Odlomek

Ko sem prvič stopila v hišo Mercedes Peralte, mi ni bilo treba dolgo čakati na mračnem hodniku, saj sem kmalu zaslišala glas izza zavese, obešene tik pred menoj, ki je služila kot vrata. Povzpela sem se po dveh stopnicah, ki sta vodili v medlo osvetljen prostor, kjer je smrdelo po dimu cigar in amoniaku.

Nekaj sveč, ki so gorele na masivnem oltarju ob oddaljeni steni, je osvetljevalo kipce in slike svetnikov, razporejenih okoli Device iz Coromota v modrem oblačilu. To je bil lepo izklesan kipec z rdečimi, nasmehljanimi ustnicami, s pordečelimi lici in z očmi, kot da bi z dobrohotnim, odpuščajočim pogledom strmele vame.

Stopila sem bliže. V kotu, skoraj skrita med oltarjem in visoko pravokotno mizo, je sedela Mercedes Peralta. Zdelo se je, da spi, glava ji je slonela na naslonilu stola, oči je imela zaprte. Videti je bila izjemno stara. Nikoli dotlej nisem videla takega obraza. Celo v sproščeni negibnosti je razodeval grozljivo moč. Žar sveč ni mehčal njenih ostro izklesanih potez, marveč je dodatno poudarjal odločnost, vtisnjeno v mrežo gub.

Počasi je odprla oči; bile so velike in mandljaste z rahlo razbarvanimi beločnicami. Sprva so bile skoraj brezizrazne, a nato so oživele in se zastrmele vame z neprijetno, otroško neposrednostjo. Sekunde so minevale in zaradi njenega nepremičnega pogleda, ki ni bil ne prijazen ne neprijazen, mi je postajalo nelagodno.

»Dober dan, doña Mercedes,« sem jo pozdravila, preden bi zgubila pogum in zbežala iz hiše. »Ime mi je Florinda Donner in bom zelo odkrita, tako da vam ne bom jemala vašega dragocenega časa.«
Nekajkrat je zamežikala in osredotočila pogled name.

 
»Prišla sem v Venezuelo, da bi študirala zdravilske metode,« sem nadaljevala in pridobila nekaj zaupanja vase. »Študiram na univerzi v Združenih državah, a si resnično želim postati zdravilka. Lahko vam plačam, če me vzamete za svojo učenko. A četudi me ne vzamete za učenko, vam lahko plačam za vsak podatek, ki bi mi ga dali.«

Starka ni izustila besede. Pomignila mi je, naj sedem, nato je vstala in se zastrmela v kovinski instrument na mizi. Na njenem obrazu je bilo nekaj komičnega, ko se je obrnila in se zazrla vame.

O AVTORJU