SKRIVNOSTI GOVOREČE JAGUARKE

Avtor je mojster pripovedovanja zgodb, umetnik, pisatelj, glasbenik, šaman in učitelj, njegovo delo pa je namenjeno oživljanju starodavnih jezikov in majevske kulture. Kot "Polindijanca" z indijansko vzgojo ga je življenje iz New Mexica vodilo do rezervata v Gvatemali, kjer je postal polnopravni član majevskega ljudstva. Mladostnikom in drugim skozi zgodbe, glasbo, rituale in pisanje pomaga sprejeti njihovo drugačnost in poiskati korenine.

To je prva knjiga, ki nas popelje v avtentično majevsko življenje in nas pouči o radostni kulturi v majevskih vaseh, ki počasi izginjajo. Uči nas, da mora biti tudi današnje bivanje navdahnjeno z idejami prvobitnih naseljencev in da moramo težiti k naravnemu, plemenitemu in vaško usmerjenemu življenju. Zgodbe, v kateiih se prepletajo veselje, nevarnosti, bogato kulturno izročilo, strast in upanje ...

"Kot nenavadno visokoraslo drevo je moje življenje zakoreninjeno v kulturnem humusu mojih prednikov. Ta knjiga je nabiranje sadežev tega drevesa, sadežev spominjanja. Zalivale so ga žadaste solze izvornih cutuhilskih Majev, in zavito v meglico je raslo, skrito pred svetom." - Prechtel Martin

SKRIVNOSTI GOVOREČE JAGUARKE je odmevna in zanimiva resnična pripoved o letih, ki jih je preživel v majevski skupnosti v Gvatemali. Živo opisuje zvoke, dišave in barve vasi, njene čarobne prebivalce, lepoto, materialno pičlost in duhovno bogastvo ter stoletne obrede. Popelje nas v srce naravne divjine in v domače radosti življenja v majevski skupnosti.

Odlomek

V plemenu traja leta in leta, da zveš za stvari in se jih naučiš. Za tradicionalne Maje je izobraževanje čudovit in postopen proces. Če se naučiš prehitro ali prezgodaj in nabereš preveč znanja, je to lahko nevarno za dušo, poleg tega pa ne koristi skupnosti.

 
Da bi sprejel šamansko vedenje, moraš najprej postati močna posoda, kajti njihovo vedenje se ne skriva v možganih. Z iniciacijo se skuha v snov, ki pronicne v kosti, mišice, organe in kri. Postaneš svoje vedenje.

Moj mentor, stari Chiviliu, me je dregal kot srna svojega srnjačka in usmerjal k temu edinstvenemu življenjskemu slogu. Ni me učil zapletenih predpisov ali molitev. Ne moreš posnemati molitev drugega šamana. To je veljalo za svečenike, ki so se na pamet učili predpisanih obredov.

Šaman je prejel svoje molitve in postopke od moči, ki ga je »posedovala«. Čeprav so molitve tesno sledile temeljni obliki šamanskih obredov, je imel vsak šaman svoje. Tu ni šlo za ravnotežje med osebnim izrazom in tradicijo, temveč med tradicijo in šamansko naravo duha.

 
Med šamanskim vajeništvom sem se učil, kako dvoriti bogovom in se jim približati. Kako postati viden zanje in dobrodošel pri njih. Nisi jih smel zapeljevati kot tat brez znanja, moral si jim dvoriti kot pri dogovorjeni poroki šamana z njegovo duhovno močjo. Sla po znanju je nevarna; če pa mu dvoriš po posredniku, imaš več možnosti, da boš preživel iniciacijo. Moj posrednik in zagovornik je bil Nicolas Chiviliu.

Starec je užival, ko me je ob enih ali dveh zjutraj prestrašil s svojim značilnim »A ha hai!«, me zvalil z rogoznice iz trsja in odeje momos tenango ter me za lase dvignil na noge. Smejal se je moji lagodnosti, a bil hkrati smrtno resen glede obreda, ki naju je čakal. Bil sem njegov pomočnik in potreboval me je. S služenjem staremu Chivu sem se počasi pripravljal na prihajajočo iniciacijo in se utrjeval zanjo.

Vseskozi sem moral biti čuječ in pripravljen na sodelovanje pri katerem koli obredu, ne da bi pomislil na spanje, svoje želje ali rutino. Del Chivovega norega in nenavadnega učenja je bilo, da sem moral na ukaz skočiti iz najglobljega sna. Naučil sem se, da je bil del mene vselej buden, tako da sem se lahko odzval na trenutne zahteve, ne da bi odgnal sij svoje sanjske duše. Vedno sem imel pri sebi ročno tkano torbo iz agave, polno daritev in obrednih predmetov.

Kadar koli sem moral imeti pri roki kateri koli predmet, ki ga je Chiv zahteval, ter mu ga podati kot skalpel kirurgu. Obenem pa mora dober pomočnik obvladati obredno glasbo, primerno za katero koli stopnjo obreda, in skrbeti za sveče, kopal, žganje in cvetje, potrebne pri šamanskem delu.  

Martín Prechtel je kot sin priseljenega Švicarja in kanadske Indijanke odraščal v indijanskem rezervatu v Novi Mehiki, nato pa se po daljšem potovanju po Mehiki naselil v gvatemalski vasi Santiago Atitlán, kjer je postal vajenec cutuhilskega šamana Nicolasa Chiviliuja Tacaxoya. Po večletnem učenju je postal šaman, nabey mam,in živel med Cutuhili, dokler se ni bil prisiljen vrniti v ZDA. Danes je široko priznan zdravilec, predavatelj, glasbenik, slikar in pisec.