... Ko se Escort polagoma potaplja v Hopeovo atmosfero, me zagrne obilje migetajočih barv. Plovem skozi črnikaste in sive in bele rumenkaste koprene, ki se razmikajo pred mojimi očmi kot salomine tenčice. Vsega je toliko, da se počutim kot slepec, ki je nenadoma spregledal.

Zdaj se Escort že kar naglo bliža pristajalni orbiti, tako da razločim že prve, nejasne obrise Hopeove površine. Vse se mi zdi nenavadno, čudežno lepo. mogoče zato, ker tukaj sploh ne zaznavam tega, česar sem bil tako zelo navajen; ni videti nobenega onesnaženja, nobenih posledic prenaseljenosti, vsaj s te višine ne. Prozornost ozračja je prav neverjetna. Spet vidim nekaj, kar me spominja na stare posnetke mojega rodnega planeta.

Vohljač mi razodene, da bo vključil zaviralne šobe čez sedemnajst minut. Mojo radovednost zdaj že izrinja nestrpnost ...