Opis vsebine:

Spominska izdaja ob 175. obletnici rojstva in 100. obletnici smrti

V tej knjigi bom povedal več zgledov prave, srečne in nesrečne ljubezni, da dokaže resnico čutov, ki zvene v narodnih pesmih, tudi dejansko življenje. Kakor spolni nagon, pospešujejo društvena svoboda in mnogobrojne veselice na Dolenjskem tudi vnetje prve ljubezni. S štirinajstim letom gori že veliko mladih src, nekatera zadene Amorjeva strelica že v dvanajstem. Deklice skrivajo in zatajujejo svoj občutek, ali ne tako skrbno, da ga ne bi opazile bistrooka mati in šegave, vsevedoče vrstnice.

O avtorju

Janez Trdina se je rodil leta 1830 v Mengšu; po končani normalki in gimnaziji v Ljubljani je na Dunaju študiral zgodovino in zemljepis (dodatno še klasično filologijo in staro cerkveno slovanščino). Po končanem študiju 1853 je bil najprej profesorski pripravnik na varaždinski gimnaziji in od leta 1855 profesor na reški gimnaziji; tu se je zaradi svobodnjaških in narodnjaških nazorov kmalu zapletel v spore s šolskimi oblastmi, bil leta 1866 suspendiran, naslednje leto pa upokojen, star komaj 37let. Preselil se je v Bršljin pri Novem mestu in se posvetil zbiranju in preučevanju ljudskega življenja na Dolenjskem in pisanju ter objavljanju svojega narodopisnega gradiva. Umrl je leta 1905 v Novem mestu, pokopan pa je na novomeškem pokopališču v Ločni.

V letih 1849-1851 je začel objavljati svoje prve pesniške in pripovedne poskuse; ljudske pripovedke je objavljal pod naslovom Narodne pripovedke iz Bistriške doline, na podlagi ljudskih motivov je leta 1850 napisal prozni načrt za ep Pripovedka od Glasan-Boga in literarnokritično razpravo Pretres slovenskih pesnikov, s katero je zaradi strastnega občudovanja Franceta Prešerna razjezil Bleiweisov krog, ki je za največjega slovenskega pesnika še vedno štel Jovana Vesela Koseskega. Sledi poskus zgodovinsko-epske pesnitve Bran in pogin Japodov in satirična Pripovedka od zlate hruške. V tem času napiše tudi Zgodovino slovenskega naroda, ki pa izide šele leta 1866.

Po letu 1851 sledi skoraj tridesetleten molk v Trdinovem literarnem objavljanju. Ponovno se oglasi leta 1881, ko v Ljubljanskem zvonu objavi Verske bajke na Dolenjskem, v naslednjih šestih letih pa izhajajo v isti literarni reviji Bajke in povesti o Gorjancih. Omeniti velja še njegove spominske in narodopisne spise: Hrvaški spomini (1885-1887), Bachovi huzarji in Iliri (1903), Moje življenje (1905-1906), Izprehod v Belo krajino (izide posmrtno 1912).