Mladinski ljubezenski roman

Knjiga za vse zaljubljene, tiste, ki to še boste, in tiste, ki še malo tipate. Za vse neopredeljene, ker tudi vam senca ljubezni neumorno sledi in vas bo našla tako nepričakovano, da vam bodo iskrice iz knjige prišle še kako prav.
V zraku je ljubezen, v mislih pa na tisoče majcenih vprašajev in klicajev in niti eden od njih ne ponuja ene same in prave rešitve.

Odlomek iz knjige:

ČE BI BIL TO SPIS V ANGLEŠČINI, BI IMEL DEFINITIVNO TAK NASLOV: ME AND MY FAMILY

»Anja! Da mi takoj izgineš iz kopalnice! Kaj pa misliš, smrklja, že več kot pol ure čepiš notri, mi pa naj čakamo milostljivo madam, da bo končala svojo toaleto, a?« »Takoj, oči, samo še nohte si polakiram, pa bom.« »Kaj?! Kaj delaš? Sem res slišal, da si lakiraš nohte? O, ne, mlada dama, pri trinajstih letih pa tega ne boš počela. Takoj ven!«

»Saj se samo hecam. še lase si umijem, pa bom gotova.«

»Prav. Naj ti bo, ampak tokrat je zadnjič, da toliko časa zasedaš prostor, ki ga potrebujemo vsi,« me je zdaj skoraj nahrulil.

»Ja, oči, si bom zapomnila,« sem prezirljivo zavihala ustnice.

»Upam, da res,« je zagodrnjal še nekje od daleč, nato pa ga nisem več slišala. Ha, kako zanimivo. Vedno vsi potrebujejo kopalnico ravno takrat, kadar sem jaz notri. Vseh tistih triindvajset ur, kadar pa je prazna, nihče ne čuti niti najmanjše potrebe, da bi se zadrževal v njej. Vedno je tako. Včasih se mi zdi, da so enostavno ljubosumni na edini kotiček, kamor se lahko skriješ pred vsemi in kjer se lahko v miru prepustiš svojim mislim. Domnevam, da je moja cela družina taka, ko pa se vsi tako dolgo zadržujemo v njej, in oči ni nobena izjema. Kje pa, on šele zaseda kopalnico, in zraven si upa govoriti, da sem JAZ tista, zaradi katere morajo drugi trpeti. Kot da sem jaz kriva, da moramo stanovati v stanovanju, kjer je le ena kopalnica z enim straniščem, in to v istem prostoru! No ja, malo pretiravam. Mogoče sem res samo jaz tista, ki se rada skrivam v tem, zame posvečenem prostoru. Tu imam mir in tišino, to pa za druge prostore v našem stanovanju niti slučajno ne bi mogla trditi. Imam namreč sestro, in to mlajšo. Ime ji je Urška in je stara devet let. Pa naj kdo reče, če ni to najbolj grozna starost. Blebeta kot navita, in to kar tja v tri dni, samo da nekaj govori. Če se ne zmenimo zanjo, se spravi na ubogi kasetofon in na ves glas navija svoje naj popevke, po navadi ponavlja eno in isto, dokler mama ne znori. Če bi popenila jaz, tako ali tako ne bi pomagalo, ker mojega mnenja sploh ne upošteva. In kadar ji prepovemo vse stvari, s katerimi nas lahko spravlja ob živce, vzame v roke mobitel, se zavleče v svoj kotiček na postelji in klepeta s sošolkami, dokler ne zapravi celega tisočaka, potem pa tuli, da je govorila samo eno minuto in da ni nobene pravice na tem svetu. Hu, to je res nenormalno življenje.

»Anja, se ti mogoče delaš norca iz mene?« se je s sumljivo visokim glasom ponovno pred kopalnico pretihotapil oči. »Ne vem, ali si po novem pod zrakom umivaš lase, a?«

»Ne, čakam, da bo balzam prijel. Dve minuti ga moraš pustiti na laseh, tako piše v navodilih, veš.« Glavo sem vtaknila v banjo, da bi moj glas zvenel bolj zamolklo. Kakšne neumne izgovore si moram izmišljati, da moj dragi očka ne bi sprevidel, da že ves čas strmim v ogledalo in v njem opazujem svojo podobo. No, ne slabo, moram priznati. Imam dolge svetle lase, nekoliko prifrknjen nos, velike modre oči z dolgimi trepalnicami in ...

»še pet minut ti dam časa, da izgineš iz kopalnice. Ti je to jasno? Službo imam, če morda nisi dobro obveščena!« je zdaj oči že skoraj znorel. No, pa me je spet zmotil! Hudiča, pri tej hiši se še gledati ne moreš, kaj šele razmišljati! Službo, ja. Seveda vem, da jo ima, saj ni človeka, ki že na daleč ne bi zavohal, kdaj ima moj oči službo. Že vsaj pet ur prej poudarja to na ves glas, da ja ne bi kdo pozabil. Pha, kot da je kaj več, če je slučajno pilot. No, za nekatere moje sošolke je res več. Zavidajo mi, da lahko grem v široki svet, kadar koli se mi zazdi, in to z letalom, ki ga pilotira moj oče. Meni pa se vse skupaj zdi naravnost bedasto. Včasih sem se res rada peljala z njim, ampak to je bilo že davno. Ko smo pred kakšnima dvema letoma leteli na Kanarske otoke, sem natančneje opazovala stevardese pri njihovem delu in takrat se mi je ta poklic, o katerem sem bila trdno prepričana, da ga bom nekoč opravljala tudi jaz, dobesedno zagabil in z njim tudi letenje. Zato me hitro mine želja po njem, kljub očkovemu prigovarjanju, če pomislim, kako se morajo dekleta celih pet ur truditi biti prijazna, potem pa se v tisti mali kuhinji na letalu utrujene sesedejo in skoraj zjokajo. In nato slišiš takšne pogovore:

»Si lahko misliš, prinesla sem mu viski, pa je rekel, da je pretopel. šla sem nazaj po kocke ledu, pa je izjavil, da je absolutno nemogoče piti viski z ledom! Ha, najraje bi mu razbila kozarec na glavi!«

»To sploh ni nič! Tista stara veša v tretji vrsti prvega razreda me bo pripravila do tega, da jo bom lastnoročno vrgla skozi okno, da veš!«

»Jaz pa bom gobezdalu iz zadnje vrste v hrano zmešala strup. Že trikrat sem ga opozorila, naj ne kadi, ker sedi v nekadilskem prostoru, on pa vztrajno trdi, da je kupil vozovnico za kadilski razred in da je to naša stvar, če smo zamešali pojme.«

No, kaj pa zdaj? Se tudi vam zdi, da je težko biti prijazen, tako kot sem recimo jaz, ob tem pa prenašati muhe letalskih potnikov? Zame je to preveč, sploh če upoštevam še druge težave, s katerimi se srečujejo uboge stevardese, da o tem, da so ves čas na nogah in da imajo ob koncu poleta namesto nog buhtlje, ne bi izgubljala besed, ker v tem primeru sploh niso potrebne. Ne, takrat sem dokončno sklenila, da to ni poklic, ki bi mi bil pisan na kožo. V nasprotju z mano pa moja sestrica seveda nadvse uživa, kadar jo oči vzame s seboj na polet. Da pa je prav ona tista, ki še dodatno zamori stevardese, kopilota in lastnega očeta, vam je seveda jasno. še dobro, da nas, domačih, ne pustijo, da bi se prosto sprehajali po letalu, ker bi vsi dobesedno poskakali iz njega, če bi jim takale smrklja kar naprej težila.

Oh ne, pet minut je gotovo že minilo, jaz si pa niti las še nisem zmočila, tako sem obsedena s premišljevanjem. In oči bo seveda verjel, da sem si umila lase, ko bom s suho glavo priskakljala iz kopalnice. Trapa trapasta! Butnila sem se po čelu, nehala strmeti v ogledalo in si hitro zmočila lase pod vodo, saj časa, da bi si jih res lahko umila, ni bilo več. Dobro pri vsem skupaj je le to, da je oči tako obseden z mislijo na službo, da se še vprašal ni, kako to, da si sredi belega dne umivam lase. Seveda niti slučajno ni potreboval kopalnice, potem ko sem JAZ odšla iz nje. Ne, to je bil le njegov izgovor, da ne bi v njej ne vem kaj počela. Jasno, saj je takoj izjavil: »Dobro bi bilo, če bi vsaj nalogo naredila, se ti ne zdi? Zapomni si, v šestem razredu si in točke so važne. Razen, seveda, če ne bi bila rada snažilka, potem pa kar izvoli. Pohajaj, ne uči se, maškaraj se, kolikor se hočeš. MENE ne briga.«

Ja, ja, ne briga ga! Zakaj mi potem kar naprej teži, naj se učim in učim, in potem ko se res učim kakšne pol ure in pridem iz sobe, takoj zatuli: »Kaj, pol ure si se učila? In to naj bo veliko za šesti razred? Sploh veš, kako se je treba učiti? No, prinesi zvezke! Bomo videli, kdo zna in kdo ne!«

Seveda prinesem zvezke. Mama pri tem zavija z očmi, ta mala se mi reži, češ, zdaj bo huda ura pela. Ampak iz te moke ni kruha, ker po navadi res znam. Ha, če poslušaš v šoli, je tudi pol ure učenja na dan dovolj, da osvojiš snov, le da moja mami to ve, mojemu očetu pa to še dolgo ne bo jasno.

Skratka, medtem ko je moj oči neumorno švigal med predsobo, dnevno sobo in spalnico in kot vedno, kadar je imel čez natanko toliko in toliko ur (tako govori on, ne jaz) službo, iskal dele uniforme, žemlje, ki jih seveda ni bilo, ker sem jih pojedla za zajtrk, on pa tega ne ve, in jabolka, s katerimi se je žogal naš maček; no, spravila sem se v sobo, tako kot mi je naročil. V resnici imam ogromno domače naloge, in če bom hotela ta vikend kam ven, jo bom raje naredila danes, sicer ne bom smela nikamor ...