Kamen v žepu – čisto prava kriminalka

Kamni na splošno radi nastopajo v literaturi. Saj veste: kamen do kamna – palača, pa srce kot kamen, kdo naj prvi vrže kamen, kdo ga vrže dlje, pa čudežni kamen, pa ...
Ampak takšnega kamna zagotovo še ni bilo. Tu namreč nastopa vesoljski kamen.
Ne bomo vam izdali, koliko je vreden in če je res prišel iz vesolja. Tudi nikakršnih čudežev vam ne bomo obljubili.
Kdo sploh potrebuje čudeže, če so tu trije otroci?! Bistri, domiselni in razgledani (naj spomnim – Dora je požiralka knjig). Šolarji, ki znajo v glavnem kar sami – s čisto majčkeno pomočjo policije – obvladovati stiske, ki jih prednje postavlja sodobni čas. Znajo razvozlavati možganske uganke, znajo reševati tudi velike probleme. Tiste prave, življenjske. S svojo prijateljsko povezanostjo in z zrelim pristopom bi bili lahko za zgled ne le vrstnikom, še več – celo odraslim!

Pa nikar ne mislite, da so naši trije knjižni junaki kakšni za lase privlečeni super heroji! Sploh ne! Andrej je pravzaprav plašen, saj se boji čudnih glasov v hiši, Dora ni ravno zgled lepega vedenja, saj preklinja kot furman, Vanja pa se prenažira s hrano, zlasti pri sladoledu ji povsem popustijo zavore ...
Toda kar zadeva miselno telovadbo ali delovanje v konkretni akciji – tu so neprekosljivi! Dora, ki očitno že ima nekaj detektivskih izkušenj (pa čeprav »samo« iz knjig), venomer producira nove in nove teorije, eno zabavnejšo od druge. Če se pri njenem načinu iskanja storilca ne boste rolali po tleh od krohota, pogoltnem tisti vesoljski kamen – z vsemi ostrimi robovi vred.

No, tole zadnje je bil poskus primere, kakor se v literaturi reče okrasku, s katerim želi avtor doseči večjo nazornost in slikovitost. Tatjana Kokalj je gotovo mojstrica primer. Njene primere so izvirne, duhovite in zabavne; v Kamnu v žepu jih boste odkrivali tako rekoč za vsakim vogalom. Toliko jih je kot kamenčkov na cesti. Te primere barvajo njen že tako živi in gladko tekoči jezik s pisanimi mavričnimi barvami ...
Verjamem, da se bo vam, dragi mladi bralci, knjiga v hipu priljubila. Je prav takšna, kakršno ima rad današnji šolar: napeta kot marela, da je ne moreš odložiti pred koncem, obenem pa vedra in zabavna. V tem smislu sploh ne potrebuje dodatnih priporočil.

Vendar naj vam vseeno prišepnem, da jo spretno podtaknite v branje tudi svojim staršem. Kajti na zelo nevsiljiv način ta zgodba govori tudi o njih, o njihovem svetu. Marsikaj jim daje v tehten razmislek: predvsem dejstvo, da je svet, kakršnega s(m)o zgradili za svoje otroke, vse prej kot pravljična dežela, da obstaja nasilje (še huje – nasilje med samimi mladimi, med vrstniki) in da tudi družinsko gnezdo žal največkrat ni sladkobna idila, temveč skupek zelo napornih, pogosto celo bolečih medsebojnih odnosov. Tatjana Kokalj, pedagoginja po poklicu in duši, si ne zatiska oči pred resnostjo problemov.

Toda svoj občuteni pogled na svet in svojo jasno kritiko krivic zna vplesti v knjigo brez dolgoveznega moraliziranja, skoraj nekako med vrsticami, posredno – in morda ravno zato nezgrešljivo doseže cilj.
Če Kamen v žepu primerjamo z večino sodobnih mladinskih književnih izdelkov tega žanra, prevedenih iz tujih jezikov, se izkaže, da po fabulativni spretnosti ni razlik, po prevladujočem humanističnem občutju pa jih ta naša knjiga brez dvoma kakovostno presega.