Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881) je svojo literarno pot začel z romanom v pismih Bedni ljudje in "petrburško pesnitvijo" Dvojnik, kjer se že zarišejo vse ključne posebnosti njegove poetike: osredotočenost na notranji svet junaka v povezavi z analizo njegove socialne usode, princip izpovednega samorazkritja junaka, upodabljanje notranje razklanosti, sistem dvojnikov, s katerimi se junaki spoprijemajo in ne nazadnje govorne posebnosti, ki te pojave spremljajo. Vse našteto Dostojevski do popolnosti razvije v svojih romanih, od Zločina in kazni do Bratov Karamazovih.
Slovenskemu bralcu je morda manj znana družbeno-politična angažiranost pisatelja. Leta 1849 je bil Dostojevski z drugimi člani krožka Petraševskega aretiran in zaradi "namena strmoglavljenja sistema" obsojen na smrt, pozneje pomiloščen na prisilno delo v Sibiriji (1850-1854). V šestdesetih letih je Dostojevski s svojim bratom Mihailom izdajal reviji Vremja in Epoha, v kateri sta razvijala t. i. počveniško ideologijo. Počveniki so pozivali k združitvi inteligence z ljudstvom. V tem obdobju je nastala tudi Nespodobna anekdota.
Svojevrstna kratka proza izkazuje tako visoke estetske kvalitete kot žanrsko raznovrstnost, ki sega od del, za katere bi lahko rekli, da so na meji med umetniško literaturo in publicistiko do estetsko dovršenih novel
Dnevnik pisatelja F. M. Dostojevskega je v vsej svetovni literaturi nekaj edinstvenega. To je sicer predvsem "dnevnik pisateljevega duha", ki obravnava nekatera temeljna filozofska, religiozna in moralna vprašanja