Pesnik Jurij Hudolin, rojen leta 1973 v Ljubljani, je na literarno sceno stopil že zelo zgodaj, saj je prvo pesniško knjigo Če je laž kralj (1991) izdal z osemnajstimi leti in se z njo povzpel med najvidnejše pesnike svoje generacije. Od vsega začetka je zanj značilna uporniška drža v razvrednotenem svetu, ki ga ubeseduje z nadrealistično sugestivnostjo in temnim simbolizmom, kar ga približuje poetiki Daneta Zajca, blizu pa so mu tudi slike Jožeta Tisnikarja, ki jih je objavil v eni od svojih knjig. V hitrem ustvarjalnem utripu se nato zvrstijo naslednje pesniške knjige: Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1993), ki jo je izdal skupaj z Zlatkom Zajcem, in Prividi nemirnega čudaka (1998). Knjiga, naslovljena Govori ženska (2004), pomeni prelom v njegovi poetiki: uporništvo zamenja trezna refleksija o svetu, nekakšno pobotanje, ne pa tudi sprijaznjenje z njim. Deležna je mnogih prevodov: v hrvaščino (2001), makedonščino (2002), češčino (2004), delno pa tudi v angleščino (2002). Leta 2005 je izdal roman z naslovom Objestnost.

Jurij Hudolin je pronicljiv kritik, kolumnist, urednik in prevajalec. Leta 2004 so njegove kolumne, ki jih je pisal v letih od 2000 do 2004 za revijo Mladina, izšle v knjigi z naslovom Pusti ti to. V reviji Apokalipsa, kjer je bil dolgo časa urednik, so izhajali njegovi prevodi avtorjev iz nekdanjega jugoslovanskega prostora. V knjižni obliki so izšli prevodi Luigija Bartellija Cesar Čondolino prvi (1996), Franka Bušića Razneslo ti bo prekleto bučo (1998), Draga Glamuzine Mesarji (2001), Jasmina Imamovića Ubijanje smrti (2003) in Branka Čegca Sintaksa mesečine (2004). Sodeloval je tudi pri prevodu knjige Zorana Ferića Blues za gospo z rdečimi madeži (2001) ter kot soprevajalec in urednik pri antologiji sodobne hrvaške poezije Nori poštarji vstopajo v mesto (2005). Prevedel je tudi roman Miljenka Jergovića Buick Riviera (2005).