Leta 1868 je mengeški rojak, duhovnik, pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec - Ivan VESEL VESNIN (1840-1900) pri Matici Slovenski izdal knjigo s pomenljivim naslovom Olikani Slovenec .

Faksimilirano izdajo prvega slovenskega bontona je predstavila Marija Cvetek

VESELOV OLIKANI SLOVENEC

Pred nami je druga izdaja prvega slovenskega bontona, natanko takega, kakršen je zagledal beli dan pred 137 leti. Leta 1868 je izšel izpod peresa mengeškega rojaka Ivana Vesela (1840-1900), pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca, ki se je pod svoja literarna dela že v bogoslovju podpisoval s psevdonimom Vesnin. Vesel spada v tisto vrsto uglednih slovenskih duhovnikov, ki niso orali ledine le na svojem dušnopastirskem področju, temveč so hkrati zavihali rokave na polju slovenske književnostsi in kulture ter slovenstva nasploh. Prva knjiga o lepem vedenju je izšla prav v začetnem letu taborskega gibanja, ko so na velikih ljudskih zborovanjih na prostem slovenski narodnjaki terjali svoje narodne pravice. Rodoljubni kaplan Ivan Vesel pa je svoj priročnik z dovolj zgovornim naslovom - Olikani Slovenec - postavil v takratno slovensko stvarnost.

Odlomek iz faksimilirane izdaje Olikani Slovenec:

Eno prvih pravil vsacega bodi, koliko mogoče malo iskati in sprejemati dobrot od druzih. Redki so ljudje, ki prej ali pozneje ne bi tirjali za male dobrote velikih povračil; to ravno potem vzrokuje, da nismo več prosti v svojem vedenji, da nismo več gospodje svoje volje; in naj se pripeti med desetkrati le enkrat, da bi nas darovi spravili v zadrege, ali v nevoljo in jezo, gotovo je bolje dajati, vsakemu služiti, ko sprejemati dobrote. le poskusi naj kdo svojega znanca in prijatelja povprašati, ko bode najboljše volje, najbolj dvorljivo do njega, ali ne bode prej veseli obraz hitro ves resen, če ga nagovoriš: "Veliko, silno prošnjo imam do tebe; v strašni zadregi sem!" Prav radi pa nam ljudje ponujajo tacih reči in postrežeb, kterih ne potrebujemo, ali celo takih, kterih dati ne morejo. Zapravljivec nam vedno rad ponuja denarja, neumni tepec nam sili dober svet. Pred vsem se varujmo, da ne prosimo dobrot pri tacih, o kterih vže vemo, da odreči ne morejo, ako bi tudi hoteli; na pr.: če je odvisen od nas, ali dolžen. Če sprejemamo dobrote, postanemo odvisni; človek dostikrat ne ve, kam to pelja; dostikrat ne vemo, ali bi pregledali hudobnim ljudem, ali bi raje videli, da nas imajo za nehvaležnike.

Da ti tedaj ne bode treba tuje pomoči, najbolje je, da imaš malo potreb, da si trezen in pohleven. Ne bodi tedaj preveč lačen prazne časti, ne misli, da te mora vse pogledavati in s prstom kazati na tebe, ne delaj se nesrečnega, ako živiš bolj skrit in samoten. Kogar neštevilne strasti sem ter tje pehajo v divjem kolobaru, in kdor zdaj časti išče, zdaj denarja, zdaj dobička, zdaj poltenega veselja, kdor vse želi, kar je izmislila sedanjega časa gizdavost in vidijo njegove oči; kogar prenapeta radovednost in nemirni duh gonita, da se vtika v vsako reč. ta je prišel v dvojno služnost, hlapec ljudi je in svojih nepokojnih strasti suženj; s tem da se hoče poviševati, ponižuje se, vedno je revež, nikoli svoj gospod.