Kaj je izmišljeno in kaj resnično v v knjigi Da Vincijeva šifra > Zgodovinar razkriva, kaj v resnici vemo o Jezusu, Mariji Magdaleni in Konstantinu in opozarja na nekatere bistvene napake v knjigi Razkritje Da Vincijeve šifre:

1. Jezusovega življenja niso zapisovali tisoči njegovih privržencev po vsej deželi. Jezus niti ni imel tisoče privržencev, kaj šele tisoče pismenih privržencev.
2. Ni res, da bi za uvrstitev v Novo zavezo izbirali med osemdesetimi evangeliji.
3. Popolnoma neresnična je trditev, da Jezusa niso imeli za božanstvo vse do Nikejskega koncila in da je bil prej za večino le umrljiv prerok. Velika večina kristjanov na začetku četrtega stoletja ga je slavila kot božanstvo (nekateri so mislili, da je bil tako božanski, da sploh ni bil človek!)
4. Konstantin ni naročil nove biblije brez evangelijev, ki so govorili o Jezusovih človeških lastnostih. Dejansko sploh ni naročil nove biblije. Pa tudi knjige, vključene v novo zavezo, so polne opisov njegovih človeških lastnosti (je jezen, utrujen, lačen, krvavi, umre…)
5. Mrtvomorskih zvitkov niso našli v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Bilo je leta 1947. In v dokumentih iz Nag Hammadija ni govora o svetem gralu in ne poudarjajo Jezusovih človeških lastnosti. Ravno nasprotno.
6. Židovske družbene navade moškim nikakor niso zapovedovale, da morajo biti poročeni. Večino skupnosti, kjer so nastali Mrtvomorski zvitki, so tvorili samski, celibatni moški.
7. Mrtvomorski zvitki niso najzgodnejša krščanska pričevanja. So židovski in ne krščanski.
8. Nikakršnih podatkov nimamo o rodu Marije Magdalene in nič je ne povezuje z Benjaminovim rodom. Pa tudi če bi jo, zaradi tega še ne bi bila Davidova naslednica.
9. Da je bila Marija Magdalena v času križanja noseča? Ta je pa dobra.
10. Dokument Q ni ohranjen vir, ki bi ga skril Vatikan, niti ni knjiga, ki naj bi jo napisal Jezus sam. Je hipotetičen dokument, za katerega raziskovalci menijo, da je bil na voljo Mateju in Luki, in je verjetno zbirka Jezusovih izrekov. Rimskokatoliški raziskovalci imajo o njem enako mnenje kot nekatoličani. Ne gre za nobeno skrivnost.

Avtor knjige Razkritje Da Vincijeve šifre pravi:

Zmožnost vpliva filmskih režiserjev in pisateljev na čustva in spreminjanje razmišljanja javnosti je dandanes realnost. Vendar če so podobe, ki jih ustvarijo za gledalce in bralce, napačne, to pomeni, da bodo ljudje zgodovino narobe razumeli in zamenjali dejstva z domišljijo. Verjetno s tem ne nastane velika škoda. Nam pa, ki smo življenje posvetili študiju zgodovine, gre kaj takega rahlo na živce.

 
Netočnosti glede zgodovinskih trditev v knjigi Da Vincijeva šifra, številne napake, nekatere prav smešne, ki niso očitne samo strokovnjaku temveč tudi nepotrebne za sam zaplet zgodbe. Če bi pisec le malo več raziskoval, bi lahko zgodovinsko ozadje predstavil točneje in s tem nikakor ne ogzoril zgodbe. Zakaj torej ni pikazal pravih dejstev?

Ne bom se ukvarjal z umetnostjo, arhitekturo ali rituali. Ukvarjal pa se bom z dokumenti. In kot bomo videli, čeprav se Dan Brown trudi prikazati dejstva (in trdi, da so podatki točni), se z njimi igra, saj so mnogi med njimi le del domišljije. Cilj moje razprave je vsakomur, ki ga zanimajo zgodovinski začetki krščanstva, Jezusovo življenje in besedila iz katerih je nastala Nova zaveza, ločiti dejstva od fikcije, zgodovinske resnice od kril domišljije.