Bert Sotlar se je rodil 4. februarja 1921 v Kočevju kot četrti od devetih otrok v rudarski družini. Zaradi zaposlitve je moral oče večkrat s trebuhom za kruhom in družina se je pogosto selila, najprej v Zagorje, nato v Trbovlje in Črnomelj ter na koncu v Ljubljano. Bertovo otroštvo je bilo zaznamovano z revščino, ki mu je vtisnila pečat za vse življenje.

V Ljubljani je Bert kot gimnazijec sodeloval v gledališki skupini ""Orlov"", ki so pod vodstvom igralca ljubljanske Drame Franceta Presetnika uprizoril Capkovo dramo
R. u.R. in pasijon Kristusovo trpljenje. Ze takrat se je v Bertu rodila želja, da bi postal gledališki igralec:
""Občudoval sem Emila Kralja, Frana Lipaha, Ivana Cesarja. To so bili moji veliki idoli. Spominjam se tudi Zvonimirja Rogoza.

Po gimnaziji je Bert omahoval med študijem gledališke igre in medicine; odločitev za umetniški poklic je bila namreč zaradi majhnih možnosti zaposlitve zelo tvegana. Tehnično usmerjeni oče je ostro nasprotoval Bertori želji, da bi postal igralec. Več podpore je imel pri materi.

Začetek druge svetovne vojne je odložil njegovo poklicno odločitev. Takoj po nemškem napadu na Beograd se je Bert z bratom odšel prijarit med prostovoljce, ki so se zbirali v Zagrebu. Toda vojaške oblasti so ju zavrnile, zato sta se morala peš vrniti domov. Ker so razmere v Ljubljani kmalu postale prenevarne, se je Bert preselil k starejši sestri na Ptuj. Nemci so ga v raciji zajeli in po nekaj dnevnem zaporu vključili v transport za taborišče. Bertu je uspelo z vlaka pobegniti in se maja leta 1943 pridružiti partizanom na Stajerskem. Leto dni pozneje, ko je odnesel pokvarjeno radijsko postajo v osvobojeno Belo Krajino, je spoznal Filipa Kumbatoviča-Kalana, ki je organiziral avdicijo za sprejem norih igralcev v partizansko gledališče. Čeprav je avdicijo uspešno opravil, v gledališču ni nastopal, ker se je moral vrniti na Štajersko.

Po osvoboditvi se je prijaril na sprejemne izpite Akademije za igral ska umetnost, ki je bila ustanovljena 31. oktobra 1945, redno pa je začela delovati marca 1946. Bert je sprejemne izpite zamudil, ker je zaradi dobrega znanja nemščine sodeloval v ""mešani komisiji za repatriacijo jugoslovanske tehnične opreme iz Nemčije"". Ko je izvedel, da obstaja študijski dogovor med igral ska in glasbeno akademijo, po katerem so študentje lahko sodelovali pri predavanjih in praktičnih vajah na obeh šolah, se je prijavil na glasbeno akademijo. Imel je lep glas, toda študij glasbe je bil zgolj pretveza, da je lahko prišel med igralce:

"Če bi moral delati sprejemni izpit na igralski akademiji, ga verjetno ne bi opravil zadovoljivo. Takrat in tudi pozneje sem imel namreč velikansko tremo. Na začetku zaradi neizkušenosti, pozneje pa zaradi odgovornosti do igralskega poklica."