Zakaj po več kot štiridesetih letih ponatiskujemo, sicer prvič v knjižni obliki in z izvirnlm znanstveno-dokumentacijskim aparatom, niz študij Janka Travna z naslovom Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih?

Najprej zato, ker je njegova predstavitev kinematografskega dogajanja na Slovenskem do konca 1. svetovne vojne, seveda s poudarkom na Ljubljani, izjemno bogat opis in hkrati privlačna esejistična razlaga recepcije filma pri nas, se pravi v času, ko je bilo slovensko ozemlje del Avstro-ogrske monarhije. Potem pa tudi zato, ker Travnove študije niso samo poučno komparativno čtivo o nekim preteklem času, ampak zametki socialno-kulturne zgodovine slovenske kinematografije. Torej nacionalne kinematografije, ki pa ji je v Avstro-ogrskem obdobju umanjkal temeljni konstitutivni element - lastna filmska proizvodnja.

Seveda, če namenoma spregledamo filmski prispevek pionirja slovenskega filma dr. Karola Grossmanna (detajlno je predstavljen v monografiji Karol Grossmann, zbirka Slovenski film, Slovenski gledališki in filmski muzej, Ljubljana, 1985). Vendar je Grossmannovo pionirsko delo že v znamenju tradicionalnega slovenskega zamudništva, saj uporabja ""lumierovski"" vzorec oziroma sloni na ""rudimentarnih"" oblikah t. i. sistema 'monstrativnih atrakcij"", in to v času, natančneje leta 1905 ko se je v svetovnem filmu izrisovala platforma t. i. ""narativne integracije"".

Če slovenski film do razpada Avstroogrske monarhije skoraj ni poznal izvirne filmske ustvarjalnosti, pa je bila slovensKa kinematografi ja, še posebej v pogledu reproduktivnega segmenta, v sozvočju z evropskim dogajanjem.

Slovenci naj bi v času pred 1. svetovno vojno videli skoraj vse, kar je pomembnega nastalo v svetovni filmski proizvodnji. Prav ta vidik je še posebej navdušil Janka Travna, toda ""arheološko"" obdobje slovenske kinematografi je ni zaostajalo tudi na ravni fotografskih in drugih tehničnih iznajdb, ter nenazadnje, v procesu formiranja stalnih Kinematografov.

Travnove študije pa ponatiskujemo tudi zato, da bi morda v bodoče zgodovina slovenske kinematografije našla svoje ustrezno mesto v okviru globalnejslh socialno-kulturnih zgodovin slovenskega naroda. Kajti od preloma stoletja do časa televizije in elektronskih medijev je prav film tako v estetskem, sociološkem kot v ideološkem pogledu dokaj ""radikalno"" zaznamoval kulturna in posredno tudi socialno-ekonomska dogajanja. Film je bil sicer najprej zabava za ""sužnje"", potem (in to pravzaprav pogojno) kulturnI fenomen in šele dokaj pozno prepoznan kot oblika umetniške prakse ...