Opis vsebine:

Kino je bil med drugim tudi ustanova, v kateri je bil legaliziran jok. Pravimo, da je kino »bil« takšna ustanova, kajti dandanašnji, v medijsko močno nasičenem okolju, mehanizmi identifikacije gledalca z usodami filmskih junakov ne morejo biti več enaki tistim pred, recimo, tremi ali štirimi desetletji.

Toda v časih, ko je bil kino ustanova, ki je ponudila več kot cerkev in mnogim več kot gledališče in literatura, je bil hkrati tudi prostor, kjer je delovala mašinerija za masovno induciranje emocij. Filmi, ki so jim posmehljivo rekli tearjerkers (izvabljevalci solz), so polnili kinematografe po vsem svetu. So ugibanja, ki nas prepričujejo, da so med temi množicami gledalcev prevladovale ženske, čeprav nikjer ni verodostojne statistike, ki bi to ugibanje neizpodbitno potrjevala.

Kakorkoli že, te množice najsi so bile ženske v večini ali ne - so s svojim množičnim obiskom tako rekoč plebiscitarno podprle proizvodnjo filmov določenega žanra. Njihove frustracije, morda res socialno pogojene, proizvod patriarhainega in razrednega zatiranja, njihova sentimentalnost, utemeljena z željo po »ljubezni in sreči«, in njihova izgubljenost v industrijskem urbanem svetu, ki so ga same gradile s svojimi delovnimi rokami, so v kinu postale predmet blagodejne terapije. Ta pa morda ni bila nič manj učinkovita kot psihoanaliza, ki so si jo lahko sicer privoščili samo tisti imovitejši.

Ta zaslužni filmski žanr, ki ga je buržuazna inteligenca prezirljivo zavračala, marksistična pa je v njem videla predvsem zavajanje množic, je potemtakem uspeval zahvaljujoč svojim gledalcem in avtorjem, ki so zanje delali; razen pri redkih izjemah pa ni nič dolgoval kritiki iz vrst omenjene inteligence, ki pač ni videla niti kvalitet žanra niti potreb množičnega občinstva.

Že sam naziv tega žanra - MELO DRAMA - je pomenil pejorativno oznako.