Opis vsebine:

Britanski politični filozof slovi po tem, da je v osemdesetih letih 20. stoletja sprožil svetovno debato o civilni družbi kot pojmu, ki naj bi postal skupni imenovalec procesov demokratizacije tako na Zahodu kot na tedaj še socialističnem Vzhodu, pa tudi v Aziji in Latinski Ameriki. V devetdesetih se je svetovno prizorišče korenito spremenilo, kar terja nove razmisleke o vlogi civilne družbe in njenem razmerju z državo in družbo – in prav s temi vprašanji se Keane ukvarja v pričujoči knjigi.

Čeprav ostaja na stališču, da je demokracija eksistenčno odvisna od razvite civilne družbe, opozarja zlasti na temne plati civilne družbe, kot so populistična gibanja, posebej v navezavi na nacionalizem in nasilje. Pri tem ga zanima tudi sprememba javne sfere v dobi medijske prevlade in računalniške informatizacije, ki po eni strani pelje v večjo svobodo komuniciranja, po drugi pa vzpostavlja nove oblike nadzora nad posamezniki.

V svoji analizi se vrača h klasikom, kot so Paine, Tocqueville, Gramsci, Elias ali Foucault, in polemizira z vplivnimi sodobnimi analitiki, kakršna sta Etzioni in Rorty.

Iz avtorjevega Predgovora k slovenski izdaji

Ko knjiga obravnava takšne teme, kot so neciviliziranost, nasilje, nacionalizem in računalniško posredovani kapitalizem, si, kar je neobičajno, prizadeva pošteno pretehtati tudi temne plati - v sebi protislovno in samo sebe hromečo dinamiko - civilnih družb, tako preteklih kot tudi sedanjih. (...) grajal sem razvado, prisotno v delu Ernesta Gellnerja, razvado slepega petja hvale "civilni družbi", ki je opevana kot raj svobode, enakih priložnosti in vzajemnosti med državljani.

Dejansko obstoječe civilne družbe zanesljivo niso takšne in za prepričanje, da tudi prihodnje civilne družbe ne bodo raj na zemlji, so utemeljeni razlogi, razčlenjeni v nadaljevanju.