Jan je sicer, med drugim, pesnik, ki ga pritegujejo teme, ki se jim marsikdo na daleč izogne, upoveduje pa jih na način, kakor bi si redko kdo drznil, upovedovanje mračnih (morilskih) strasti, praznine v odnosih in revolverja na koncu zavrnjenega pogleda, vonja urina in pozabe starosti, pedofilije, norosti, eksistencialnih in socialnih robov Jan zastavi z notranje perspektive, preko katere nas lirski subjekt do te mere zaprede z lastnim občutjem sveta, da se naše izgrajeno vedenje o svetu hipoma sesuje, predvsem pa se nam odstre tisto, kamor ta poezija nenazadnje sili: v drugi obraz in meje navidez banalnih reči, o katerih nam je itak vse jasno. Kajti: v resnici nam ni čisto nič ali pa še manj.

Jan Šmarčan s prvo pesniško zbirko vstopa v literarni prostor po desetletnem intenzivnem ukvarjanju s poezijo, med katerim je svojo obsedenost s specifično (obrobno) tematiko, kakor tudi pesniški pristop in jezik izmojstril do te mere, da bo ta knjiga prav gotovo eden izmed boljših pesniških prvencev v zadnjem času. Izid prvenca s pomenljivim naslovom Njej (ko preberete knjigo, boste že vedeli!) je nasploh prej ko ne nujen, nekatere izmed boljših in bolj zašiljenih Janovih pesmi zna marsikdo že na pamet.

"Sem bil, sem in bom nesamostojen. Tako in drugače."