Opis vsebine:

Perspektivnega, že nagrajenega filmskega režiserja vržejo iz službe. Ker se ne ukloni zahtevam kapitala, ostane Robert Brant brez dohodka, brez avta, brez hiše, brez prihodnosti. Nekdanji sošolec mu podari navodila za magijski obred, ki prinaša neomejeno bogastvo, uspeh in ugled. Toda Robert svoje duše ne more prodati hudiču... Zvestoba lastnim prepričanjem ga preko dela za mednarodno humanitarno organizacijo pripelje do popolne sreče. V sebi najde vero, snema filme, spozna svojo veliko ljubezen, njegov dokumentarec pa je nagrajen z oskarjem.

Zgodba o režiserju, ki brezpogojno sledi svojemu srcu pa je le del mozaika v pripovedi o tem, kako zelo in na kako raznosvrstne načine zlo obvladuje sodobnega človeka in upravlja z modernimi, "civiliziranimi" družbami.

Pravljično noto romana avtor spretno in napeto dopolni s prepričljivimi zgodbami o korupciji, mednarodni mafiji, nasilju, problemih globalizacije ter krivičnosti in krutosti "desetprocentnega sveta".

Odlomek:

“Dobro jutro!” pokima Robert že malo sivolasemu človeku in se usede v naslonjač s Taylorjeve desne strani.

Taylor je pripadal stari gardi hollywoodskih producentov. Bil je med prvimi, ki so razumeli ogromen potencial televizije in pravočasno je zapustil znani filmski studio, za katerega je delal. Ustanovil je svojo družbo, ki je snemala le za potrebe televizije in na hitro je obogatel. Ponašal se je z lepo zunanjostjo in uglajenim obnašanjem. Nikoli ga niso slišali, da bi na svoje uslužbence povzdignil glas ali izrekel kakšno grdo psovko.

Robert iz torbe izvleče svoje papirje in se zazre v prisotne. Zraven Rhonde, ki se mu je preko mize nedoločeno nasmihala, so tu bili še Brad Tonkin, drugi znani režiser družbe, gospodična Tracey, kakor so na kratko imenovali Taylorjevo dolgoletno tajnico in odvetnik družbe, Callahan; na drugi strani okrogle mize, nasproti Taylor-ju, pa je sedel tretji slab znak tega jutra, Ron Goodman. On je bil izvršni producent velike televizijske mreže, za katero je Robert pravkar končal film. Namesto da bi mu pokimal z glavo, Robert podzavestno pogoltne slino. Začuti, da se mu je grlo nenadoma začelo sušiti.

“OK, gospodje,” se javi Taylor, “mislim, da so vsi poklicani tukaj.”

Gospodična Tracy potrdi z glavo in vzame svojo beležnico.

“Ker smo tukaj na zahtevo gospoda Goodmana, predlagam, da sam začne ta sestanek.”

Goodman se za kratek čas zazre v svoje beležke in jih preko okvirjev svojih zatemnjenih očal hladno pogleda.

“Gospodje, pred mano so poročila in ocene filma “Kralj droge”, ki ga je vaša hiša nedavno naredila za našo televizijsko mrežo in ki ga je režiral gospod Brant. Čeprav smo vas pravočasno opozorili na okus širšega občinstva, s filmom žal nismo zadovoljni! Izmed sedemintridesetih velikih družb, ki so nam obljubljale denarno pomoč in pomoč z reklamami, jih je odstopilo skoraj pol!”

Ponovno jih pogleda, toda prisotni so molčali.

“Veste, kaj to pomeni, ali ne?” jih je opomnil. “To pomeni,” je poudaril, “da nam bodo od za premiero načrtovanih šestih milijonov ostali manj kot trije! Tudi od video prodaje ne pričakujemo boljšega rezultata in izračunali smo, da bomo imeli izgubo v višini treh milijonov. Prišel sem vas vprašat, zakaj je do tega prišlo? Zakaj ste iz filma vrgli prav to, kar današnje gledalce najbolj privlači?”

“Mislite na seks, nasilje, psovke in podobne banalnosti?” se Robert ne more premagati, da ne bi vprašal.

“Mislim na okus in želje modernega gledalca oziroma potrošnika!” jezno poudari Goodman. “Morda niste opazili, a vas in mene plačajo prav ti gledalci, ki od nas pričakujejo nagrado v obliki zabave, ki jim ustreza!”

Robert najprej pogleda Taylorja, nato pa Goodmana.

“Ko sem se odločil za to inačico filma, sem v mislih imel opozorila kongresa, ki meni, da je nasilje na televiziji preseglo vse meje!”

“Jebem kongres!” jezno izbruhne Goodman. “Kongres moji družbi ne bo poravnal izgube v višini treh milijonov! Če hočete vi in vaš kongres snemati “fine” filme, jih dajte tudi financirati!”

Taylor po Goodmanovem tonu glasu začuti, da se mora vmešati.

“Goodman ima prav, Robert,” zaključi s svojim zbranim in mirnim glasom. “Dostaviti moramo takšen izdelek, kakršnega potrošniki od nas zahtevajo.”

“Izdelek?” ga Robert razočarano pogleda. “Potrošniki? Tržišče? Kaj je to? Govorite, kot da bi šlo za sejem živine, ne pa za ljudi! Film ni konzerva. Odpreš jo, jo povohaš in če ti je všeč, jo poješ in vržeš proč. Film je umetnost. Kar koli že film obravnava, dobro ali slabo, je treba to pokazati z okusom. Zato sem v “Kralju drog” namesto surovega seksa uporabljal veliko bolj učinkovito erotiko. Namesto krvavih prizorov nasilja sem uporabil zvočne in posebne učinke. - Kaj o filmu mislite vi osebno?” na koncu vpraša Goodmana.

“Mislim, da je odličen,” ta iskreno prizna. “Če bi na Akademiji odločal jaz, bi vas nagradil z Oskarjem. Toda tega, kar ste s svojim iskrenim umetniškim žarom poskušali prikazati ameriškemu gledalcu, ta ne bo videl! Za filme, kot je vaš, je potrebna širša kultura. Določeno predznanje. Ameriški gledalec pa je krvoločen in obseden s seksom. Namesto erotike hoče videti, kako junakinjo nago posilijo na tleh tiste jahte! Namesto kapljice krvi na tleh jahte hoče videti, kako tistemu mafijcu iz prerezanega vratu brizgne kri!”

“Grozno, ali ne?” se mu je Robert sarkastično režal. “Ker mu je Hollywood desetletja pral možgane, je današnji Američan končno postal “potrošnik” brez lastnega okusa, brez vsake volje! Spremenil se je v amebo, ki mora vpijati vse, s čimer se ji postreže. In to je zapakirano v najlepši papir in deluje naivno, dokler se ga ne odpre. Takrat pa človek zaradi nenadnega smradu skoraj izgubi zavest. Mislim na pakiranje proizvodov ameriške subkulture!” ogorčeno konča.

“Bojim se, da z vami ne delim mišljenja o ameriški kulturi!” se k njemu jezno obrne Goodman. “Poleg tega se ne ukvarjamo s proizvodnjo umetniških, temveč komercialnih filmov. Gre za izgubo treh milijonov! Ne pozabite, da je moja družba v vaši blagajni pustila že več milijonov in da od vas pričakuje, da to rešite.”

“Kaj pa hočete, da naredim?”

“Nič hudega. Vrnite te preklete prizore seksa in nasilja, ne glede na umetniško vrednost filma. Tukaj dobro vemo, kdo ste in kakšni so vaši ideali. Toda, Robert, čas umetnosti v filmu je preteklost! To ne zanima nikogar več!”

“Mene pa so učili, da mora film poleg zabave imeti tudi moralna sporočila!”

“Prav to sem tudi jaz nekemu znanemu direktorju studija rekel, ko sem bil vaših let. Veste, kaj mi je odvrnil? 'Mladenič, če želiš nekomu prenesti sporočilo, uporabi telegram. To ni mesto zate!'”

Robert se mu je skoraj pomilovalno smehljal. Razumel je, da se Goodmanovi želji ne sme več upirati, še posebej, ko mu je Taylor pomenljivo stisnil roko.

“Robert, gospod Goodman ima prav. Naredi, kar se od nas zahteva!”

Ker je bila Robertova odločnost očitna, Rhonda začuti, da je napočil njen trenutek.

“Seveda,” se mu je navidezno prijateljsko smehljala, “če Robert čuti preveliko privrženost svojemu umetniškemu delu, potem bi lahko kdo drug prevzel film in ga dopolnil po okusu gledalcev. Brad, na primer,” pogleda svojega mladega varovanca, ki je sedel zraven nje.

“Robert, mi te razumemo. Vsakemu umetniku je njegovo delo del njegove osebnosti, njegov otrok. In vsakemu staršu je njegov otrok najlepši!”

“Toda mojemu otroku hočete iztakniti oko, odtrgati roko in odsekati obe nogi! Kdo bi želel videti tako iznakaženega otroka?”

“Oh, Robert,” ga tudi ona cinično pogleda, “človek božji, kje pa živiš? Televizijska poročila so polna iznakaženih otrok iz celega sveta! Če ne bi bilo nenehnih vojn, norih morilcev, psihopatov in seksualnih škandalov, bi vsi mi, tukaj prisotni, za košček kruha čistili ulice. Kriminal in nasilje sta vedno bila sestavni del ameriškega javnega življenja. Od prvih vesternov, gangsterskih in vojnih filmov pa vse do danes je nasilje bilo eno od glavnih virov ameriške kulture. Če ne bi bilo kriminalcev in morilcev, bi v Ameriki čez noč ostalo brez dela pet milijonov ljudi! Kaj bi delalo več sto tisoč policistov, zaporniških stražarjev, sodniških uslužbencev in odvetnikov? Da ne govorim o pogrebnih podjetjih, cvetličarski industriji in ostalih spremljevalnih dejavnostih. Zaradi kriminala se v Ameriki na leto obrača več kot petnajst milijard dolarjev. To so statistična poročila FBI-ja!”

“Gospoda,” izgubi potrpljenje Goodman, “o čem pa razpravljate?”

“O pretiranem kriminalu in nasilju v ameriškem filmu,” mu Robert jezno odgovori.

“Mislim, da smo se dogovorili,” se Taylor odloči prekiniti to živčno razpravo. “Brad se bo takoj lotil nove montaže filma.”

Robert se samo žalostno nasmehne in začne pospravljati svoje papirje v torbo. Vstane, jih s kimanjem glave pozdravi in brez besed odide proti izhodu iz dvorane …

“Tvoje ime bo ostalo v špici,” zlobno pripomni Rhonda, vendar je ni več poslušal.

Po kratkem, vendar skrajno napetem premoru Goodman pogleda Taylorja.

“Za idealiste in sanjače v tem poslu ni prostora. Bojim se, da boste od ljudi, kot je Robert, imeli več škode kot koristi!” ga opozori.

“Jaz to Taylorju pripovedujem že več kot leto dni,” zmagoslavno reče Rhonda.

Ker sluti, da zgoraj razpravljajo o prihodnosti njegovega dela v družbi, Robert skoraj steče iz dvigala in veže zgradbe. Zelo ogorčen zaradi neprijetnega dogodka jezno zaloputne vrata svojega porscheja in ob glasnem škripanju gum pohiti proti izhodu parkirišča. Vozil je jezno in hitro, vendar ne dolgo. Po komaj tristo metrih je pred rdečo lučjo semaforja moral zavreti. Zazrl se je predse in se zamislil. Ali ni malo pretiraval, ko je tako reagiral? Mali Michael je imel prav. Tista kurba mu je pripravljala past, v katero je kljub opozorilu tako naivno padel. Bil je razžaljen, pa tudi zaskrbljen. Po več kot petih letih snemanja za gospoda Taylorja začne Robert razmišljati, kaj bo počel, če ga bodo nenadoma odpustili.

Iz tega zoprnega stanja ga predrami zelena luč semaforja. Robert zapelje na glavno avenijo, ki je peljala proti Hollywood Hillsu, v katerem je pred kratkim kupil luksuzno vilo v španskem slogu. Tudi drag avto, v katerem se je vozil, ni bil starejši od šest mesecev. Kako bo obdržal ta visok standard, če ga vržejo z dela? Kaj bo delal? Kdo bo potreboval konzervativnega režiserja, starega štirideset let? Hollywood je poln mladih talentov z velikimi zamislimi. V najboljšem primeru ga bo morda vzela kakšna manjša družba ali televizijska postaja, plača pa bi se mu v tem primeru zmanjšala za tretjino sedanje. Nova rdeča luč na semaforju ga znova predrami iz morastih misli.

Robert opazi, da se je na njegovi levi strani ustavil še en športni avto, bele barve, in nagonsko pogleda v avto in voznika. Človek za volanom je bil njegovih let in je nosil sončna očala. Robertu se je zdelo, da ga od nekod pozna. Tudi voznik belega jaguarja leno pogleda njega, potem pa počasi sname očala z nosa. Tako sta se kratek čas opazovala.

“Robert?” vpraša voznik obzirno. “Robert Brant?”

“Ned Fleming!” se Robert končno spomni svojega sošolca, znanega režiserja akcijskih filmov. “Ali si to ti?”

“Ne morem verjeti!” Ned poviša glas. “Prav te dni sem govoril o tebi in načrtoval srečanje s teboj! To je prav neverjetno!”

Nek živčni voznik za njima kratko zatrobi in ju opozori, da se je luč na semaforju zamenjala.

“Počakaj!” Ned zakliče Robertu. “Takoj moram govoriti s tabo. Pelji za mano!