Če pesnik reče, vaš raj ni moj in za to trepetajo ljubice, farji in politiki, se pojavi vprašanje o zavezujočnosti poezije. V kolikor je pisanje zavezujoče, in v romanu Dantejeva smrt dejansko je, gradi Dante svojo gotovost na treh linijah. Kreaciji, besedi, izkušnji.

Po eni strani je razvil koncepte, ki so že obstajali, z besedami, ki so že bile. Po drugi strani je ustvaril knjižni jezik s simbolno govorico, ki mu je imanentna, kar pomeni, da kdorkoli bo v tem jeziku govoril o raju, bo govoril o Dantejevem Raju, saj ta izhaja ravno iz nujnosti govorice. In tretjič, ta Raj je ustvarjen na novo. Vsega si je izmislil on, Dante, z božjo milostjo in s pomočjo muz, to pa je zelo daleč od ponavljanja naivnih fraz politikov in klerikov.

A prav ta izmišljija izmuči Danteja. V lasten raj ne more do konca verjeti, in čeprav ve, da ni lagal, se mu raj zdi ponarejen. Ni pomembno, kolikokrat bi ga na novo napisal, vedno bi se zdel lažen, v kolikor ni misljiv. Je presežek, kraj, kjer me ni in me nikdar ne more biti. Če južni otok je, je Antarktika. Južneje ne gre in tam ni možno živeti. Dante skriva zadnjih trinajst spevov Raja pred rajo, ki iz različnih razlogov hlepi po njih.

Glede na te speve bodo organizirali življenja vseh in vsakega posebej. Dantejev Raj je zavezujoč. Dantejev dnevnik ni. V knjigi, ki postavi za osrednji problem Raj, pa se skriva tudi presenetljiv obrat. Namreč. Problematično ni človeško trpljenje, problematična je njegova sreča. To pa je za trpljenjapolno slovensko literaturo kar obetaven preobrat.

Gregor Lozar