Opomba:

Opis vsebine:

Ljubezen je temeljna in zato najgloblja formula vsega, kar biva. Zato vsak, kdor deluje iz ljubezni, vstopa v to globino. In ker vstopa vanjo, tudi vidi skrivnostno globino bistva vsega. 

Čim bolj nekaj ljubiš, tem manj te je strah podati se v globino stvari. Čim bolj nekoga ljubiš, tem bolj se spuščaš v globino odnosa. Potem tveganje postane privlačno. Toda saj sploh ne gre več za tveganje. Gre preprosto za predajanje, izročitev, za brezpogojno odprtost sprejemanja in dajanja. Globina odnosa se nenehno odpira, vstopaš vanjo in ne misliš na vrnitev.

Iz drevesa »ljubezni« raste veja, ki bi jo lahko poimenovali globlje videnje. Ljubezen je temeljna in zato najgloblja formula vsega, kar biva. Zato vsak, kdor deluje iz ljubezni, vstopa v to globino. In ker vstopa vanjo, tudi vidi skrivnostno globino bistva vsega. 

Zavedanje o ljubezni je silno krhko. Tako je pač to z vsemi tistimi zares dragocenimi stvarmi.  Z lepimi rečmi. Zares lepimi in ne samo navidez. Pogled vstran, majhna nepozornost in vse izgine. Čeprav se zdi, da so tiste vrednote, ki so temeljne, prav zaradi tega, ker jim rečemo temeljne, tudi nerazrušljivo trdne, je pogosto ravno nasprotno. Njihova trdnost je v njihovi neverjetno krhki lepoti.

Zares lepih trenutkov v življenju je malo. Preštejemo jih pogosto na prste ene roke. In za vse bi lahko rekli, da so bili kot bel cvet. Zapiha malo močnejši veter in cvet se začne osipati. Zato se ljudje pogosto izogibajo takim trenutkom. Toda če pogledamo nazaj v naše življenje, moramo reči, da prav takšni trenutki, ti nežni biseri, dajejo življenju radost in melodijo.

Ljubim. Tega se ne da logično razložiti. Ljubim je dejstvo, ki ga lahko le doživiš, sicer ne veš, zakaj gre, preprosto ne razumeš. In tudi ne moreš razumeti. Ljubezen lahko le čutiš. In tako je tudi s sprejemanjem. Najprej moraš sprejeti, da potem veš, kaj to je. So stvari, ki jih lahko doumemo le z doživetjem. Moraš tvegati.

Odlomek iz poglavja Globlje videnje

19

Ko je voda skaljena, ne vidiš kamnov na dnu reke. Ko pa se voda očisti in umiri, vidiš kamne. Vidiš jih celo lepše kot so v resnici. Kot da so videti skozi globino vode lepši, kot da voda na njih poudari tisto, kar je v njih žlahtnega. Kadar sem nemiren, sem podoben skaljeni vodi. Ne morem videti dna. In če ga že vidim, je zamegljen, nejasen in zdelo se mi bo, da v globini, na dnu mojega gledanja, ni ničesar lepega. Sedim na bregu reke in čakam, da se voda umiri in zbistri. Če bi hotel pospešiti njeno bistrenje, bi vse skupaj samo še poslabšal. Nobeno mešanje pri tem nič ne pomaga. Samo še slabše je. Mirno moram obsedeti na bregu in opazovati vodo, ki se umirja. Preprosto opazovati, kaj se z njo dogaja. Če se poženem vanjo, ker bi pač moral nekaj storiti, ne bom dosegel ničesar, imel bom le mokre hlače in bistrenje bo trajalo dlje. Včasih je treba stopiti na breg in opazovati.
 

Iz vsebine

TRENUTEK  -  CVETOČA SONČNICA
NELAGODJE 
OPEKE IN MALTA 
»MALTA«
LJUBEZEN 
POPOLNA SREČA 
MIR 
VESELJE 
SMISELNOST 
ŽAR 
POPOLNA STABILNOST 
GLOBLJE VIDENJE
OBJEMANJE SVETA 
BLIŽINA Z VSEM IN VSEMI 
HITREJŠE ZAZNAVANJE 
CELOSTNO ZAJEMANJE SVETA   
SPREJEMANJE 
OSREČUJOČA UMIRJENOST