Opis vsebine:

Profesor književnosti Georges Hyvernaud (1902-1983) je bil ob nemški okupaciji Francije poslan v eno od ujetniških taborišč. Ob vrnitvi leta 1945 je nosil s seboj beležke, iz katerih je nastala Kost in koža. Odlomki so decembra 1946 izšli v Sartrovih Les Temps modernes, leta 1949 pa kot samostojna knjiga.

Vendar ne ob izidu Kosti in kože ne ob kasnejšem delu Le wagon a vaches (Živinski vagon) nihče ni doumel, kar lahko vemo danes, ko smo prebrali tudi druga vrhunska pričevanja o peklu: Georges Hyvernaud ni videl najhujših podob holokavsta, toda njegovi zapisi o porazu osebnosti so najstrožja, najbolj obupno lucidna deziluzija. »Moji resnični spomini, teh nikakor ne morem razkriti. Najprej zato ne, ker jim manjka plemenitosti. Prej so odbijajoči. Smrdijo po urinu in dreku.

Družini bi se to zdelo nevljudno. To niso stvari, o katerih bi se govorilo. Hranimo jih v sebi, dobro stisnjene, trdno zaklenjene, podobe, namenjene le nam samim, kot obscene fotografije, skrite v denarnici pod računi in osebno izkaznico. In tudi, ljudje so do trpljenja drugih postali zadržani. Težko ga razumejo, pa še takrat mora krvaveti in kričati tako glasno, da jih zvije. Mi, mi drugi, jim lahko ponudimo le povprečno nedejavno in ohlapno trpljenje. Prav nič dramatično, prav nič junaško.

Trpljenje, na katerega ni mogoče biti ponosen. Nekaj brc v rit, nekaj udarcev po puklu, konec koncev to ni ne vem kaj. Izkušnja ponižanja ni ne vem kaj. Razen za tistega, ki je notri, seveda: tisti se je ne bo nikoli iznebil. Ko je enkrat zaupanje, ki ga imaš vase in v človeka, uničeno, ni zdravila.«