V Ponikvah na Krasu poleti leta 1925 rojeni pesnik, akademik, prevajalec, publicist, urednik in tudi politik Ciril Zlobec je slovenski bralski publiki blizu predvsem po svoji ljubezenski liriki, izraženi tako v prostem verzu kot tudi v vezani, klasični sonetni obliki. Njegovi priljubljeni pesniški temi sta tudi Kras in otroštvo.

S svojo pesniško ustvarjalnostjo je začel z objavami v različnih revijah javno nastopati po vojni – sprva je pisal v svobodnem verzu in pod vplivom italijanske moderne lirike, sicer pa je njegova pesniška uglašenost povečini meditativen in refleksiven odgovor na zunanjo stvarnost. Ključno pesniško dejanje pomeni leta 1953 tako zanj kot za preostale tri pesniške avtorje (Menart, Kovič, Pavček) knjiga Pesmi štirih.

Pesmim štirih, ki so doživele več ponatisov (1988, 1998, 2003 – z zgoščenko in videokaseto ob petdesetletnici knjige) so sledile številne Zlobčeve pesniške knjige: Pobeglo otroštvo (1957), Ljubezen (1958), Najina oaza (1964), Pesmi jeze in ljubezni (1968), Čudovita pustolovščina (1971), Dve žgoči sonci (1973), Vračanja na Kras (1974), Kras (1976), Pesmi (1979), Glas (1980), Pesmi ljubezni (1981), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Rod (1988), Moja kratka večnost (1990), Ljubezen dvoedina (1993), Stopnice k tebi (1995), Skoraj himne (1995), Ti – jaz – midva (1995 – tudi zgoščenka), Mojih sedemdeset (1995), Čudež telovzetja (2004). Je pisec besedil uglasbenih pesmi Tihožitje (2002), Hiša očetova – pet samospevov (2002) ter pesmi za bariton in komorni ansambel Oda materi (Društvo slovenskih skladateljev, 2003).

Beleži tudi nekaj proznih del, predvsem romanov: Moška leta našega otroštva (1962 – radijska igra 1966), Moj brat svetnik (1970), Spomin kot zgodba (1998), Leta 1974 je pripravil antologijo slovenske poezije ter izbor italijanske lirike. Njegove esejistično naravnane knjige so: Poezija in politika (1975), Slovenska samobitnost in pisatelj (1986), Priznam, rekel sem (1988) ter knjiga spominov Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko (1992).

Kot publicist veliko objavlja na temo kulturnih vprašanj slovenstva – v letu 2005 je pri Študentski založbi izšel izbor njegovih esejev z naslovom Med utopijo in skepso. Njegova dela prevajajo v srbščino in hrvaščino, madžarščino, albanščino, romunščino, makedonščino, italijanščino in španščino.

Za svoje ustvarjanje je do zdaj prejel Tomšičevo (1956), Župančičevo (1976) in Prešernovo (1982) nagrado. Je član SAZU-ja in treh drugih akademij.