Akademik Kajetan Kovič, rojen leta 1931 v Mariboru, je eden najvidnejših povojnih slovenskih pesnikov in prevajalcev, pomembna pa je tudi njegova proza. Po diplomi iz primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti je bil nekaj časa novinar, nato pa urednik pri DZS.

Poleg Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Cirila Zlobca je avtor zbirke Pesmi štirih (1953), ki je doživela mnogo izdaj in velja za najpomembnejše delo slovenskega liričnega intimizma. V poeziji se iz intimizma počasi približuje modernizmu, čeprav v svojih pesmih vztraja pri klasični vezani formi. Njegove pesniške zbirke so: Prezgodnji dan (1956), Korenine vetra (1961), Ogenjvoda (1965), Vetrnice (izbor iz leta 1970), Pesmi (izbor; 1973), Mala čitanka (1973), Labrador (1976), Pesmi (izbor skupaj z D. Zajcem in G. Strnišo; 1976), Pesmi (izbor; 1981), Dežele (izbor in nekaj novih pesmi; 1988), Letni časi (izbrane pesmi; 1992), Sibirski ciklus in druge pesmi raznih let (1992), Lovec (izbor z ilustracijami Jožeta Ciuhe; 1993), Glas (1998), Vrt (izbrane pesmi; 2001) in Pesmi (miniaturna izdaja; 2003).

Napisal je tudi več proznih del: štiri romane – Ne bog ne žival (1965), ki je izšel tudi v hrvaščini, v madžarščini in češčini, Tekma (1970), tudi v madžarščini, Pot v Trento (1994), tudi v hrvaščini in madžarščini, ter Profesor domišljije (1996), preveden v nemščino, francoščino in italijanščino – ter zbirko novel Iskanje Katarine (1996).

Mnoge Kovičeve knjige poezije in proze za otroke so tako rekoč ponarodele, med njimi: Franca izpod klanca (1963), Zlata ladja (1969), Moj prijatelj Piki Jakob (1972), Maček Muri (1975), Križemkraž (1980), Zmaj Direndaj (1981), Pajacek in punčka (1984), Banane (1996). Zgodba o mačku Muriju je doživela več priredb: leta 1982 kot radijska igra za otroke, leta 1984 pa je pod naslovom Maček Muri in muca Maca izšel zvočni posnetek pesmi, ki jih je uglasbil Jerko Novak, zapela pa Neca Falk.

Kajetan Kovič je tudi eden izmed naših najpomembnejših prevajalcev, zlasti iz nemščine, pa tudi iz srbščine in hrvaščine ter madžarščine in francoščine. Znani so njegovi prevodi Paula Eluarda (1966, 1978), R. M. Rilkeja (1968, 1977, 1988, 1998, 2005), Georga Trakla (1971, 2000), Stefana Georgeja (1995), Stevana Raičkovića (1973, 1978, 1988), Endreja Adyja (1977, 1980 ) in drugih. Skupaj z Nikom Grafenauerjem je sestavil antologijo Nemška poezija v 20. stoletju (1998), skupaj z Jožetom Hradilom pa Madžarsko liriko 20. stoletja (1977).

Za svoje delo je prejel več nagrad: nagrado Prešernovega sklada (1967), Sovretovo nagrado (1972), veliko Prešernovo nagrado (1978), Jenkovo nagrado (1993) in srednjeevropsko nagrado CET v Budimpešti 2002.