Roman o tegobah neke ženske, ki je nekje med hlastanjem za družbenim vzponom in prestižem pozabila na to, kaj sta ljubezen in spoštovanje.

O življenjskih zgodbah, takih in drugačnih

Sodobna literarna stroka si je bolj ali manj edina, da je »prava« literatura vedno fikcija. Ne glede na prisotnost realnih sestavin, vzetih iz »zunanjega« sveta, je vsako literarno delo poseben, vase zaprt svet s svojimi lastnimi zakonitostmi. Literarno delo zato ni ogledalo sveta takega kot je, ampak predlog za nek nov svet. Realni elementi v literarnem delu – fizična, zgodovinska, psihološka ali sociološka dejstva – so poljubno izbrani, vzeti izven konteksta realnosti in na igriv način prepleteni med sabo v novo kombinacijo, nov fikcijski kontekst, realnost svojega tipa. Biti bralec pomeni aktivno se prepustiti učinkom fikcije, ki s prefinjenimi mehanizmi (katere podrobno razčlenjuje literarna teorija) omogoča pretres in/ali preoblikovanje posameznikove realne identitete, novo zasnavljanje bralčevega jaza, oplemenitenega z ustvarjalno močjo še neznane realnosti. Skratka, da bi bila literatura vplivna v resničnosti, torej uresničljiva, mora biti v osnovi neresnična oz. kvazi-realna.

Ta zareza, ki jo teorija postavlja med literaturo in življenje, med drugim prinaša s sabo tudi posledico, da interpretacija v literarnem delu ne išče več sledi avtorjeve biografije in osebnosti (naj omenim znano Barthesovo »zahtevo« po smrti avtorja), niti odslikav zgodovinskih obdobij; pomemben je le še bralec in njegova individualna igra s tekstom, igra z lastnim jazom. In specifičen užitek, ki naj bi ga tako interaktivno branje proizvajalo.

Vendar stroka ob tem nekaj pozablja. Namreč dejstvo, da povprečni bralec (s tem izrazom ne mislim nič slabšalnega – označujem le tisti večinski del bralne publike, ki ni profesionalno podkovan) ne prenese tolikšne odgovornosti, kot mu jo nalaga, da preprosto ni usposobljen za avtonomen dialog s fikcijskim tekstom na zgoraj opisan način. Najbrž niti nima želje po soočenju s svojim jazom, skoraj gotovo pa v problematiziranju sebe ne bo občutil užitka. Igra z lastno identiteto je igra s hudičevim repom – naj uživa kdor more. Povprečni bralec pa bo iskal zadovoljstvo v nasprotnem od pričakovanj teoretikov - v potrditvi lastnega jaza.

A kar je še bolj bistveno, težko bo nadaljeval z branjem literarnega dela, v katerem ne bo prepoznaval jasnih koordinat resničnega sveta, kateremu pripada tudi sam. Velika večina ljudi namreč občuti resničnost kot eno in edino in njihov življenjski interes je usmerjen k prepoznavanju in utrjevanju te resničnosti, ne pa k njenemu pačenju in spreminjanju. Ljudsko pesništvo vsega sveta nam neizpodbitno priča o slednjem. Človek, posameznik v skupnosti, ne živi v »svojem svetu« (če pa že, potem težko preživi), ampak v nekem intersubjektivnem kulturnem sistemu, kjer mora prepoznavati specifične družbene simbole in odnose med njimi, da bi se lahko dokopal do družbeno sprejemljivega obnašanja in ravnanja. Kulturni sistem je na tak način »resničnostni tekst«, ki ga posameznik nenehno »bere« in interpretira, da bi prišel do pomenov, ki jih potrebuje za (uspešno) vsakodnevno preživetje in orientacijo. Posebej dandanes imamo na splošno vsi občutek stalnega primanjkljaja zavesti o tem, v kakšnem svetu sploh živimo, kje je njegov rep in kje glava. Od tu se da razumeti obsedenost sodobnega človeka z branjem časopisov, revij in razne dokumentarne literature (pomislite na avtobiografske uspešnice naših politikov, športnikov, gospodarstvenikov, estradnikov …). Vedno je zanimivo opazovati, kako ga lomijo drugi, in vedno je koristno učiti se iz tujih izkušenj. Ta nenehen promet z javnimi pomeni je bistven za ustvarjanje skupinske identitete (nacionalne, kulturne), za zamišljanje pripadnosti neki širši skupnosti ljudi (ki se sicer med seboj ne poznajo osebno). Najbrž gre v globljem psihološkem smislu za iskanje občutka varnosti in domačnosti, ene temeljnih človeških vrednot.

Iz vseh teh razlogov povprečni bralec tudi v t.i. leposlovju najraje išče podobe, ki mu utrjujejo predstavo skupne, intersubjektivne resničnosti, ki kar se da natančno imitirajo to resničnost, ne pa da ga zapeljujejo v ekscentrične, subjektivno zamišljene svetove. Rad si utrjuje vero, da ima življenje neke stalne zakonitosti, za vse enaka pravila, da določeni vzroki vedno pripeljejo do istih posledic. Na primer, da brez dela ni jela. Ali kaj pametnejšega. Posebej ga mikajo podobe, v katerih najde vzporednice s svojimi življenjskimi zapleti, saj lahko z neposredno primerjavo doume globljo življenjsko logiko lastne stvarnosti in išče oporo za svoje življenjske nazore. Oporo, ki ni zgolj domišljija, ampak je utelešena enako kot on sam. Zato rad prebira tisto zvrst literature, za katero se zdi, da najdosledneje odseva resnično življenje človeka - življenjsko zgodbo.

I.

Prozni prvenec Danijele Zupan je na prvi pogled dober primer »resnične« življenjske zgodbe iz naših krajev in časov, skorajda reprezentativen vzorec za zgodbe v kategoriji razočarane ločenke. Delo kar nekako samoumevno beremo kot v zgodbo predelano realno življenjsko izkušnjo zrele ženske, kajti poudarjena banalnost dogajanja v romanu je tako življenjska, da ga preprosto ne moremo dojemati kot (povsem) izmišljeno literarno fikcijo.

To je torej pripoved o tegobah neke ženske, ki je nekje med hlastanjem za družbenim vzponom in prestižem pozabila na to, kaj sta ljubezen in spoštovanje. Ali se sploh ni imela možnosti naučiti. Bralec je ves čas v tesni navezi z junakinjo, vsak trenutek ji diha za ovratnik in neposredno zre v njen tok zavesti, spomine in čustva. Z zanimivo pripovedno tehniko, dramsko skoncentrirano okoli ene junakinje na enem prostoru in času (naj tu omenim, da so v stilskem smislu najmočnejši del romana realistično učinkoviti dialogi), nas avtorica po fragmentih seznanja s celoto njenega življenja. Tako dobimo jasno sliko o njenem socialnem poreklu, družinskem in službenem okolju, o posameznih konkretnih dogodkih, ki so jo pomembno označili, o njenem okusu in vrednotah, o odnosu do moških, do spolnosti … Njen sedanji intimni svet v glavnem označujejo frustracije različnega izvora, od neprijetnih doživetij iz otroštva v ruralnem okolju, slabih odnosov s hčerjo, nevarne civilizacijske bolezni in nelepih učinkov staranja, do travmatičnega zakonskega življenja brez ljubezni (a z obilo varanja) in še posebej ločitve zaradi mlajše tekmice. To so stvari, ki jih vsi poznamo, so nekakšni življenjski fakti iz naše sodobne folklore, ki potencialno lahko doletijo vsakega izmed nas, zato nas ne morejo pustiti hladne.

Slika njene osebnosti, ki se počasi izrisuje pred bralcem, pa je vse prej kot privlačna. A še kako poznana in domača; gre za tipično malomeščansko mentaliteto podalpskega provincializma, ki jo najbolj bistveno označuje stalno izmenjavanje zavisti in prezira. Kadar seveda ni prezaposlena s pikolovskim urejanjem svojih materialnih zadev in potreb. Prav slednje izstopa kot njena obsesija (no ja, poleg nenehne spolne lakote) in pušča romanu zares prepoznaven pečat: vsi ti mali predmeti, ki ji kakor nasilne žuželke venomer vdirajo v zavest in tam veselo frfotajo, so po vsem videzu sodeč njena največja ljubezen. In edina stalnica, edina čvrsta opora. Na ljudi je pač že zdavnaj nehala računati. Do njih je največkrat potihem sovražna, škodoželjna in maščevalna. In kar je najhuje, taka je tudi do sebe, kar je seveda osrednja problematika romana: gre za vprašanje njenega preživetja, za iskanje nadaljnje volje za obstajanjem. Postarana, osamljena in razočarana mora poiskati nov stik s sabo, da bi iz sebe pregnala to neznosno čustveno grenkobo, ki jo vse močneje zastruplja. Nazadnje ji to v naturnem okolju jadranskega otoka navidez tudi uspe, odloči se za korenite življenjske spremembe. Tisto, kar od vsega skupaj ostane bralcu, je neke vrste moralična poanta, da življenje brez ljubezni pripelje človeka do popolne osamljenosti.

Do tu smo brali Zaliv kot literarizirano življenjsko zgodbo razočarane ženske, ki preživlja krizo srednjih let, in kdor ni razočarana ženska srednjih let, bi se lahko začel ob tem dolgočasiti. Gre pač za specifično interesno območje, iz katerega lahko eni potegnejo mnogo, drugi manj.

II.

Možno pa je še eno, drugačno branje Zaliva. Maloprej smo govorili o tem, kako se na splošno radi udeležujemo neke skupne vizije resničnosti, ki se ji reče naša kultura. To je koristno za preživetje v skupnosti z drugimi, vendar pa človeku še ne zagotavlja trdnega eksistencialnega temelja znotraj njega samega; povedano drugače, posameznik od družbe ne more dobiti zavesti o sebi kot individualnem, neponovljivem bitju, ki ima smisel svojega obstoja znotraj sebe. To osmišljujočo samo – zavest ljudje ne črpamo iz »branja« znakov kulture, ampak iz pripovedovanja zgodbe o sebi, iz t.i. narativizacije naših življenjskih izkušenj. šele ko kaotičen tok preteklih realnih dogodkov in občutij, ki me praviloma najprej zmede, uredim v razumljive, logično povezane jezikovne formulacije, ki imajo nek pomen v okviru naše kulture, se pravi, ko lahko tako sebi kot drugim povem nekaj logičnega o svojem življenju, zaživi v meni občutek realnosti in smisla. Tedaj šele postanem »jaz«, t.j. človek, ki nekaj pomeni, ki se razlikuje od drugih – razlikuje po svoji individualni življenjski zgodbi.
Ta zgodba naše življenjske usode, tako nujna za našo osebno identiteto, je videti trdna in nespremenljiva, oblikovana po nareku življenja. Pa temu ni tako. Zmeraj ostaja nepremostljiva razpoka med tistim, kar se nam je zgodilo, in tistim, kar si o tem zapomnimo in kako si to razlagamo. Povedano na kratko, naša zgodba je vedno cenzurirana, pristranska razlaga realnih dejstev. Pristranska zato, da lahko izpademo junaki. Kajti samo za to gre, vsakdo hoče biti junak svoje zgodbe in prav okrog tega se vrte skoraj vsa človekova najgloblja prizadevanja in hrepenenja. Gre za os življenja. Ki pa še zdaleč ni stabilna.
Nemalokrat se nam zgodi, da dolgo časa živimo z visoko predstavo o sebi, nakar nam nepričakovan splet okoliščin to predstavo razbije – in kar naenkrat ne moremo več funkcionirati po starem. Takrat smo si prisiljeni zgodbo našega življenja povedati na novo in to za večino ljudi ni enostavno. Zareza med življenjem in literaturo se v takih situacijah neopazno zabriše. Zaliv na prepričljiv in subtilen način tematizira poskus rekonstrukcije lastne življenjske zgodbe, proces, kjer je na kocki človekova volja do življenja. še več, ta poskus avtorica delno ironizira in poišče alternativo, kako preživeti – mimo svoje zgodbe. Delo Danijele Zupan v tem pogledu pridobi univerzalno razsežnost in uhaja ozki zasnovi literarizirane biografije.

Geostrateški položaj junakinja Zaliva je sam po sebi najbolj simbolično zgovoren. Na eni strani imamo otok, majhen preostanek neplodnega kopnega, na drugi morje, neskončno vodno gmoto zapeljivega videza. Ona ves čas prehaja njuno mejo, a se nikjer ne počuti lagodno: otok jo navdaja z bolestno utesnjenostjo, morje jo sicer uspešno zapeljuje s toploto in barvami, a hkrati straši s svojo globino. Ko je na enem bregu, si hitro zaželi na drugega. Otok predstavlja svet ljudi, v katerem se več ne znajde, pred katerim je na begu, morje je zavetje večnosti, kjer se njen beg lahko vsak trenutek konča – če se le tako odloči. V njej se bije prava drama med principoma življenja in smrti, omejenosti in večnosti. Obupno, malodane nagonsko si prizadeva najti vez, ki bi jo zadržala na kopnem, a zdi se, da jo vse bolj vleče stran, v globine brezčasja. Breme njene življenjske zgodbe je enostavno pretežko, neznosno jo preganjajo fantazijske podobe preteklosti in praznina bivanja v sedanjosti. Prihodnosti nima.
Zupanova je s to osrednjo kompozicijo dobro zadela maksimo Milana Kundere, enega največjih sodobnih romanopiscev, ki nekje zapiše: roman ni izpoved avtorja, ampak raziskovanje človeškega življenja v pasti, v kakršno se je spremenil svet.
Resnično, svet junakinja Zaliva se je spremenil v past, iz katere na videz ni izhoda. Nikakor si ne zmore razložiti svoje preteklosti na sprejemljiv način. Vsepovsod vidi krivice in krivce. Obtožuje (se) in zaničuje. Vedno znova analizira dejanja in besede tako drugih kot sebe, a njene interpretacije so prepojene s preveč očitno zlobo in zavistjo, da bi jim sama lahko verjela, zato je njena samopodoba vse bolj na psu. Začasno se rešuje z narejeno samozavestjo in alkoholom, a njena razdraženost se tedaj odrazi v travmatičnih sanjah. Naj si še tako prizadeva, nikakor ji več ne uspe postati junakinja svoje življenjske zgodbe. Spregledala se je v svoji nizkotnosti in spregledala je druge. Marianna Kunz oz. Marjanca Kunc tako predstavlja najčistejši primer spodletele samonarativizacije, primer človeka, ki mu ne uspe več povedati dobre zgodbe o sebi. Pravzaprav sploh ne zna povedati ničesar več dobrega. Življenje se ji je priskutilo do konca; zadnji in največji udarec doživi – značilno – ob novici, da bo nekdanji mož znova postal očka. Dogodek, ki objektivno gledano bržkone predstavlja vrhunec lepega na planetu, je v njenih očeh satanovo delo, ki jo spravi v skrajno grozo. Vzame ji zadnje upanje, da med ljudmi še lahko doživi kaj lepega. Napol prisebna izziva smrt, ko odplava predaleč in …
Nič. Smrtni strah jo strezni. Znajde se v položaju, ko se ne bori več za svojo osebnost, ampak se njeno telo bori samo zase. In preživi. Naslednji dan je njene duševne agonije kot po čudežu konec. Preprosto nima več energije za iskanje nadaljnih besed. Na hladno preračunljiv in enako zloben način kot prej – le da tokrat svoje zlobe ne problematizira več – naredi dosmrtni finančni plan in sklene za vedno ostati na otoku. Prerezati mora vse vezi z urbano civilizacijo, ki jo je zapletla v začarani krog očitkov in krivde. Konec je sestavljanja zgodbe, na otoku je ne bo potrebovala. Ne več navznoter, predala se bo gledanju navzven. Narava ponuja več kot preveč čudovitega gradiva.

Cena, ki jo je morala junakinja plačati zaradi neuspele rekonstrukcije svoje življenjske zgodbe, je torej prostovoljni izgon iz dotedanje kulturne skupnosti. Če svoje zgodbe ne zmoremo umestiti v okvir kulture – ali bolje – v kulturni okvir, ki je sprejemljiv tudi za ljudi okoli nas, potem tja ne sodimo. Kar pa še zdaleč ni tragedija: izgon iz človeške skupnosti ni nujno izgon iz raja …

Andrej Ferkolj

"Prekleto! Prepozno je, da bi zavrtela življenje nazaj. Prepozno, da bi čas tekel znova, zakaj tekel bi ... drugače. Bila bi ... bolj prijazna do vseh teh človeških rilcev, bila bi ... Figo bi bila, se je ovedla. Znala bi, bolje bi znala oceniti svoj položaj, drugače bi odreagirala. In tebe, ti prekleti prasec, tebe bi ovila tako, da ne bi mogel migniti!"