OPICE, KIBORGI IN ŽENSKE

Ta knjiga je mišljena kot svarilna pripoved o evoluciji teles, politike in zgodb. Gre predvsem za knjigo o invenciji in reinvenciji narave - morda osrednje arene upanja, zatiranja in nasprotovanja med današnjimi prebivalci Zemlje. V sedemdesetih letih je bila avtorica čisto prava socialistična feministka, belka, biologinja hominidov, ženska, ki je postala zgodovinarka znanosti in začela pisati o sodobnih zahodnjaških opisih opic, človeku podobnih opic in žensk. Bila je iz tistih čudnih vrst, ki se še same ne vidijo, ki jim rečemo "neoznačene" in katerih obstoj je odvisen od neenakih sil. Toda z zadnjimi spisi se je razvila v večkratno označeno kiborško feministko, ki se je trudila vztrajati pri svoji politiki in drugih kritičnih nalogah v neobetavnem ozračju zadnje četrtine dvajsetega stoletja.

Knjiga opisuje razcep evroameriškega feminističnega humanizma na več različic in strašne predpostavke v njihovih pripovedih, ki koreninijo globoko v rasizmu in kolonializmu. Nato s pomočjo nezakonitega in grozljivega simbola zasuče zgodbo v možnosti "kiborškega feminizma", ki bo morda znal ostati uglašen s specifičnimi zgodovinskimi in političnimi pozicijami in stalnimi parcialnostmi, ne da bi pri tem opustil iskanje učinkovitih povezav.

Kiborg je hibridni stvor, sestavljen iz organizma in stroja. Toda gre za posebne vrste strojem in posebne vrste organizmov, kakršni ustrezajo poznemu dvajsetemu stoletju. Kiborgi so postdrugosvetovnovojne hibridne entitete, sestavljene iz, prvič, nas samih in drugih organskih bitij naše neizbrane "visoko tehnologizirane" pojavnosti informacijskih sistemov, besedil in ergonomsko vodenih sistemov dela, poželenja in reproduciranja. Druga bistvena sestavina kiborgov so stroji v njihovi pojavnosti, torej prav tako v pojavnosti informacijskih sistemov, besedil in samodelujočih, ergonomsko načrtovanih naprav.

Poglavja v prvem delu knjige so posvečena feminističnim sporom o načinih produkcije vednosti in pomenov o vedenju in socialnem življenju opic in človeku podobnih opic ter o njunih pomenih. Drugi del se ukvarja z bojem za pravico do ustvarjanja zgodb o "naravi" in "izkustvu" - dveh izjemno pomembnih in dvoumnih besedah. Tretji del se osredotoča na kiborške utelesitve, na usodo raznih feminističnih konceptov spola, na ponovne prisvojitve metafor pogleda za etične in epistemološke potrebe feminizma in na imunski sistem kot biopolitični zemljevid glavnih sistemov "razlikovanja" v postmodernem svetu. Skozi to raznoliko vsebino knjiga obravnava konstruiranje narave kot bistven kulturni proces za ljudi, ki morajo in želijo živeti v svetu, manj določenem z dominacijami rase, kolonializma, razreda, spola in spolnosti.

Opice, kiborgi in ženske je zbirka spisov, napisanih med letom 1978 in 1989, torej v obdobju zapletenega političnega, kulturnega in epistemološkega vrenja znotraj raznih vej feminizma, ki so se razvile v zadnjih desetletjih ...

Ideja, da je narava nekaj, kar je konstruirano, in ne nekaj, kar je odkrito – da je resnica ustvarjena, ne najdena, je osnovno vodilo zbirke desetih razprav Donne J. Haraway o znanstvenem raziskovanju opic in primatov. V njih analizira, kako globoko naši kulturni predsodki prodirajo v domnevno vrednostno nevtralna raziskovanja na področju zdravstva, razčlenjuje sporne referenčne pojme in koncepte obstoječih feminističnih študij ter z orisom dveh potentnih in dvoumnih besed –»narava« in »izkušnja« – razkrije perspektive in možnosti nove politike upanja ...