Roman Ljubezen na zadnji pogled je odkritosrčen pogled vase, za katerega je potrebna velika mera poguma.

Kdo se boji? Moški? A zato pretepa? In žena se zaradi tega ne brani? Česa se boji moški? Ženske premoči? A so ženske močne? Morda so, samo ne vejo tega. Ženske pač ne poznamo skrivnosti. Ne vemo, da smo močne. Mislimo, da je naša moč v mednožju. To zgodbo so si izmislili moški. Vendar se moški z nami nikoli ne pogovarjajo odkrito. Sovražniki smo si. V čem je naša moč? Kaj je moja moč? Če bi jo lahko spoznala, bi odkrila največjo življenjsko skrivnost. Potem me ne bi tepel.

Iz spremne besede

Če se vprašamo, s kakšnimi postopki, s kakšno pripovedno strategijo Rudanova dosega zlitje realnega in fiktivnega, ne da bi bil njun medsebojni vpliv moteč, se moramo spomniti enega velikih slovenskih pisateljev, ki je dejal, da človek, ki misli, da dela portrete drugih, dela zmeraj samo avtoportret. Čeravno noben diskurz ni več avtonomen in vsi prehajajo eden v drugega, pa je Ljubezen gotovo odkritosrčen pogled vase, za katerega je potrebna velika mera poguma.

Ženska čaka na poslednjo sodbo. Maje se na nebeškem oblaku in pripoveduje zgodbe iz svojega življenja. Ker je mrtva (ali vsaj misli, da je), zgodb ne pripoveduje zato, da bi si rešila življenje, ampak zato, da bi bila sodba pravična. V izhodišču nam ponudi svojo smrt, še en način, na katerega prevzame breme nase; pred koncem se nam zazdi, da je v resnici ubila moža. Ali je resnica eno ali drugo, mora odkriti bralec sam.

Takšen je okvir Ljubezni na zadnji pogled hrvaške pisateljice Vedrane Rudan. Znotraj njega spretno prepleta pripovedi, eno zgodbo vtika v drugo, nastavek nove je v prejšnji. Obrazec je vzet iz vrhunca arabske pripovedne proze Tisoč in ena noč, kjer okvirno zgodbo igrivo dopolnjujejo pravljice, anekdote in pesmi, v katerih se mavrično odražajo domišljija, sanje in strasti in v katerih se bralcem odkriva pogled na ljubezensko življenje neke dobe in okolja. Tudi Ljubezen Rudanove je na svojski način vse to, le erotika se nam ne razodeva kot božanska, iskrena in sproščena, ampak kot manipulativna. Ljubezenski akt je trk, spopad ali brezbrižno medsebojno zanikanje, celo poniževanje.
Ljubezen na prvi pogled je sintagma o trenutni in usodni zaljubljenosti; ljubezen na zadnji pogled je njena lucidno preobrnjena inačica, ki ohranja komponento usodnosti; ta je v prizoru moževega nasilja nad ženo prignana do konca.

Če arabska Šeherezada igrivo niza in prepleta različne pripovedi, to hrvaška pripovedovalka počne prav tako spretno, le da so njene zgodbe vzete iz vsakdanjega življenja sodobne ženske. Če se ob tem vprašamo, s kakšnimi postopki, s kakšno pripovedno strategijo Rudanova dosega zlitje realnega in fiktivnega, ne da bi bil njun medsebojni vpliv moteč, se moramo spomniti enega velikih slovenskih pisateljev, ki je dejal, da človek, ki misli, da dela portrete drugih, dela zmeraj samo avtoportret. Čeravno noben diskurz ni več avtonomen in vsi prehajajo eden v drugega, pa je Ljubezen gotovo odkritosrčen pogled vase, za katerega je potrebna velika mera poguma. Hkrati je tudi pogled v Drugega, tistega, ki je polaščevalec, namesto da bi bil polovica para. Ta ne dopušča niti uresničitve na poklicnem področju, saj se mož neprestano norčuje iz ženskega dela in ga sramoti celo pred otrokom.
Intimna negotovost v zvezi izrašča iz otroške stiske, v kateri je bil posameznik poražen in je trpel in spominja nanjo. Prapoložaj otroške izgubljenosti in obupa se v Ljubezni izraža s poniževanji in z nasiljem fizično močnejšega. Takšno življenje je prignano na rob, na tistega, o katerem lahko beremo v kronikah, posejanih z nasilnimi dejanji moških in le redko, izjemoma, s poročili o hudodelstvih žensk; ženske so nasilne skoraj vedno samo takrat, kadar postane njihovo življenje s partnerji tako nevzdržno, da ne najdejo drugega izhoda. Med obilico dogodkov in pripetljajev, ki jih spleta v pripoved, obstaja en sam otok rešitve, kamor »sovražnik« nima dostopa: to so misli junakinje, ki jo pogosto navdajo z veseljem, ker so njeno edino zatočišče. Vse ostalo pa je en sam beg. Junakinja pravi: Zgodba mojega življenja je zgodba o tem, kako priti ven. Zato beži od doma pa v zakon, v zvezo z ljubimcem ...

Ljubezen na zadnji pogled je pripoved o osebnem, socialnem in kulturnem samouresničevanju. Ta se razvija od najnežnejšega otroštva dalje in se v bistvu nikoli ne neha, saj se človek nikoli ne neha učiti in razvijati, ves čas teži v smeri svojih hrepenenj. Že od nekdaj velja, da bo vsa ta področja bolj kot znanstvena razčlenjevala in prikazovala umetniška dela. Tako se v Ljubezni na zadnji pogled vrstijo številni prizori iz pripovedovalkinega otroštva in mladosti, iz katerih je zaradi vzorca primarne družine razvidna junakinjina prikrajšanost na skoraj vseh področjih življenja. Pretresljive so zgodbe o otroštvu, ki ga junakinja živi ob pasivni materi ter ob ukazovalnem, krutem očetu.
Ta je produkt kulture in tradicije, ki ni zamejena samo na prostor naše južne sosede. V njej se je moški za preživetje prilagajal (oče v pripovedi neštetokrat zasadi cipreso, da je končno na pravem mestu), nad šibkimi pa je uveljavljal svojo oblast. Položaj ženske pa je prikazan tudi v družbenem, zgodovinskem in socialnem okvirju: To, da vcepljajo občutek krivde vsem deklicam, da vsem pripovedujejo o belem konju, to ni zgolj naključje. Cerkev, Država, Moč, Moški, Oblast, vsi želijo v nas zatreti vsako sled radosti. Ko jo dotolčejo, se ženske odpravimo za moškimi, ki so obsedeni od ene same potrebe: uničiti svet, v katerem živimo.

Ključna beseda je radost, srečna vitalnost, ki vključuje širok diapazon doživljanj samega sebe in okolja, ki imajo korenine v bogatih ali opustošenih globinah otroštva, obdobja, kjer se lahko človek počuti varnega ali pa kot plen sveta. Vitalnost, ki se v odraslem življenju kaže tudi kot odnos do uživanja, naša kultura posreduje v nihanju med puritansko prenapetostjo (prizor, ko deklico oče udari in nažene domov, ker se ji začenjajo videti prsi) in uživaško razpuščenostjo (oče se zabava s turistkami). Naša civilizacija je še vedno zaznamovana z obremenjenostjo v odnosu do spolnega in telesnega uživanja, zato njeno kulturno sporočilo v zvezi s spolno identiteto ni v oporo. Tako junakinja v otroštvu doživlja vrsto travm, ko odrašča v dekle, ko gre na ples, ko se obleče po svoje. Tako je zorni kot, iz katerega se kasneje začne ozirati po svetu in iz katerega doživlja odnose med spoloma, že določen. To je usoda, kulturna in osebna zgodovina sta že začrtali, kako se bo razvila. Notranje razpoloženje v zvezi s posamezno situacijo se je nekritično in nezavedno oblikovalo v ranih letih. Takrat je bilo tudi zasejano seme samoobtožb. Ko jo mož posili, išče krivdo za to v objektivnih okoliščinah in celo pri sebi: Zelo je nervozen. Vsa ta posojila, zdaj pa še prikolica, moram se kontrolirati ...

Svojevrstna metafora življenja je tudi lov, ki je pomemben del življenja glavne junakinje. Lovka postane, da bi bila del moževega življenja, ta »šport« pa je tudi drugo ime za medčloveške odnose: Gospoda, veste morda, kakšna je razlika med pogonom in lovom v dvoje? Ne veste? Ljudje se delijo na lovce in plen, če niste lovci, veste o lovu le malo ... Z lovom je povezano tudi pretvarjanje; obstaja namreč stereotip, da mora ženska biti lovec in čakati na moža (ulov), čeravno sta v ozadju tega početja ženska ljubezen in predanost. Vendar lov sega tudi nad medosebne odnose: njegovi, mestoma naturalistični prikazi so ostra obsodba znašanja človeka nad drugimi bitji narave.

Pred bralci in bralkami je delo o tem, kam človeka vodi to, če ne more izražati svojih pristnih občutij, če je notranja pokrajina prepolna bolečih brazgotin. Hkrati je pripoved o bolečem dotiku svojih lastnih ran, o katerih Vedrana Rudan spregovori pogumno in naravnost. Je zdravilka, ki polaga besede na bolečine mnogih, ki so rasli v njih. Pripoveduje o tem, kako se na otroški duši naredi krasta, ki boli vse življenje. Pri tem ne gre le za neko objektivno otroštvo, gre za empatično moč, s katero se pisateljica potaplja v to pomembno obdobje življenja. To je toliko bolj univerzalna podoba, ker je otroštvo nam vsem podeljeno doživetje, eno redkih, ki je vsem ljudem skupno. V njem se živi življenje duha, telesa, srca in duše, vse spojeno v celovitost. Psihično in fizično nasilje, kakršnega doživlja Tilda že kot otrok in potem dekle, to celovitost cefra na koščke, kar kasneje v življenju povzroča, da se odloča na popolnoma napačnih predpostavkah; ne zanese se ne na lastno duševno trdnost, njena ženskost se ne more polno izraziti niti na delu, najde si partnerja z enakimi vzorci nasilniškega obnašanja, kot jih je imel oče ... Pod dotiki besed, večkrat ostrih, obsojajočih in grobih, se obuja boleča občutljivost in z njo živo čutenje. Njena zgodba o tem, kako moški in ženska izgubljata drug drugega prav zaradi svoje nepremagane preteklosti, je učni primer zatrte vitalnost, kakršna se porodi iz pobijanja identitete v družini in zunaj nje. Je zgodba, ki se lahko zgodi vsakomur.

Ljubezen na zadnji pogled je kita pripovedi, ki ravno tako kot prvo delo te pisateljice, Uho, grlo, nož, pušča razpleten konec: kdo je v resnici mrtev, kdo je v resnici na vratih? Na to in še na marsikatero vprašanje si mora bralec poiskati odgovore sam. Potem ko bo morda s studom in z gnevom odvrnil pogled od ubitih srn, pretepenih žensk, ponižanih otrok, ko se bo ob kakšnem filmično prikazanem prizoru nasmehnil ali postal neizmerno žalosten, ko bo prebral to delo, ki je hkrati družbena in psihološka študija, bo morda našel odgovor. Pa tudi če ga ne: zdi se bistveno, da so prava vprašanja, tista o telesnem, verbalnem in čustvenem nasilju, zastavljena.

Barica Smole

Vedrana Rudan se je rodila v Opatiji 29. oktobra leta 1949 ob 24. uri.
Njene knjige so prevedene v deset jezikov.
Gledališke predstave po njeni knjigi Uho, grlo, nož so igrali na hrvaških in srbskih odrih, zdaj jih igrajo na poljskih, igrali pa jih bodo tudi na ruskih in ameriških.
Bila je kolumnistka hrvaškega tednika Nacional in enkrat samkrat kolumnistka na TV Nova.